Sklep EPC 4

Slovenski nacionalni komite Svetovnega energetskega sveta

in

Energetska zbornica Slovenije

s podporo

Ministrstva za infrastrukturo Republike Slovenije ter Gospodarske zbornice Slovenije

 

 Četrta mednarodna konferenca EPC IV

 Razmislek o energetiki – Energy Policy Consideration

 Upravljanje podnebno energetske politike – Governing a Climate Energy Policy

 

POUDARKI IN SKLEPI KONFERENCE

 Ljubljana, 11. marec 2016

 

Namen četrte konference Razmislek o energetiki – Energy Policy Consideration (EPC IV) je bil obravnavati energetske politike in dogajanja v energetiki v povezavi z okoljskimi politikami, predvsem pa podnebnimi zavezami. Zaradi tega smo letošnjo konferenco poimenovali Upravljanju podnebno-energetske politikeGoverning a Climate Energy Policy. Konferenca Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah COP 21, ki je konec lanskega leta potekala v Parizu, je namreč postavila ambiciozne cilje, katerim sledijo tudi nacionalne energetske politike.

 

Vpliva sklepov in zavez COP 21 ne more zaobiti tudi naša nacionalna energetika, zato jih je treba vključiti v Energetski koncept Slovenije (EKS), ki je v pripravi. Odločili smo se, da osvetlimo in pregledamo zaveze COP 21 ter določimo, kaj je treba storiti in spremeniti v Sloveniji. Nacionalna energetskega politika mora tudi pokazati, kako je mogoče preoblikovati energetske sektorje. Poti za doseganje nacionalnih ciljev morajo biti oblikovane s pomočjo transparentnih in učinkovitih spodbujevalnih mehanizmov. Zato:

  1. Moramo oblikovati trajnostno-sonaravno usmerjeno nacionalno energetsko politiko. Brez projektov na področju energetike je to preprosto nemogoče, nosilci projektov pa potrebujejo predvidljiv regulatorni okvir.
  2. Pokazati moramo, na kakšen način, s katerimi projekti in ob kakšnih pogojih je mogoče doseči nacionalne cilje. Razdrobljenost in nepovezanost projektov, kar je postalo stalnica na Slovenskem, ne prinaša koristi.
  3. Spodbuditi želimo razpravo, kako projekte povezati, oblikovati in financirati, predvsem pa, kako uporabiti ter povezati domače znanje, da to ne bo iskalo novih možnosti zaposlitve v tujini.

Ob tem, ko se zavedamo ciljev in določamo poti energetike, je jasno, da vztrajanje izključno na prenovi nacionalne energetske politike ne more zagotoviti uspeha. Zaradi tega podpiramo napore ministrstva, ki želi energetsko politiko vključiti v ključne nacionalne strategije in jo obravnavati ter določiti ob boku z drugimi nacionalnimi politikami.

Odprt in poglobljen dialog med domačimi oblikovalci energetskih politik je nujen in predstavlja osnovo za poenotenje stališč navzven, obenem pa pogoj za enakopravno vključitev v energetsko politiko Evropske unije.

 

Teme, ki so oblikovale EPC IV, so bile:

  • Upravljanje podnebno-energetske politike,
  • Oblikovanje novega trga – energetsko preoblikovanje in
  • Podnebno-energetski projekti – doseganje podnebno-energetskih ciljev.

 

POUDARKI KONFERENCE

Kako Evropska komisija udejanja in snuje energetiko ter kašne poti za doseganje energetsko podnebnih zavez pripravljamo v nacionalnem prostoru?

How does the European Commission implement and develop energy policies and what strategies for the achievement of energy climate commitments are being drafted at the national level?

 

Franc Žlahtič, Slovenski nacionalni komite Svetovnega energetskega sveta

Razmere na evropskih trgih, ki so del svetovnih, se hitro spreminjajo. To se odraža tudi na energetskih trgih. Podjetja, tudi energetska, se prilagajajo cenovnim razmeram, porabniki postajajo vse bolj zahtevni. Porabniki energije postajajo vse aktivnejši tudi na področju rabe in proizvodnje energije. Vse več je zahtev po novih energetskih storitvah. Podnebno-energetskim zavezam sledijo politike, tem zakonodaje, tem pa regulatorni okviri. Usklajenost teh zmanjšuje tveganja za investiranje v nove projekte, delovanje infrastrukture in delovanje trga ter uvajanje novih storitev. Na nacionalni ravni imamo področje prometa, gradbeništva, gospodarstva, kmetijstva, izobraževanja in še mnoga druga, vsako s svojo politiko. Velja, da jih je treba tesno povezati in jim dodati nove smeri.

Kakšno je stanje v Sloveniji? Analiza Svetovnega energetskega sveta (World Energy Council – WEC) konec leta 2015 na osnovi treh kriterijev – zanesljivosti oskrbe, trajnosti in konkurenčnosti – uvršča Slovenijo na 25. mesto. Analiza Svetovnega gospodarskega foruma (The World Economic Forum – WEF), ki vključuje 128 držav, pa je na osnovi 18 kriterijev Slovenijo letos uvrstila na 15. mesto. To kaže, da ima Slovenija potenciale za prihodnji razvoj, da imamo stabilno energetiko v državi in da je mogoče na tem področju še napredovati, se razvijati in uvajati nove storitve in nove energetske dejavnosti.

Slovenija zmore preobrazbo v energetiki tudi v povezavi z gospodarskimi potenciali, saj ima energetika samo 2,5 % vseh zaposlenih, dohodek pa znaša 13,7 % vsega nacionalnega, dodana vrednost v tej panogi je 2,5-višja kot v povprečju v gospodarstvu.

Preobrazba energetike – ta se pojavlja tudi v tako imenovani obliki »digitalizacije – predstavlja priložnost za nove storitve na energetskih trgih. Nacionalni energetski program, torej energetska politika, usklajena z drugimi sektorskimi politikami, mora usmerjati te procese. V to smer je treba oblikovati projekte, voditi izobraževanje, usmerjati podjetja in jih spodbujati.

Slovenija mora »odpreti vrata«, gledati širše in postati dejavnejša in ambicioznejša. Proces oblikovanja Energetskega koncepta Slovenije (EKS) je prilika za soustvarjanje energetske politike, EKS mora postati prilika za celovit nacionalni razvoj.

 

Martin Novšak, Gospodarska zbornica Slovenije

Družba temelji na energiji, zaradi tega smo v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) še posebej občutljivi na cenovno primernost energije in njeno zanesljivost. Gospodarstvo želi imeti energijo na razpolago v vsakem trenutku, seveda po konkurenčnih cenah, tako da so lahko tudi produkti mednarodno konkurenčni. Danes se konkurenčnost strateških držav meri v ceni energije. Gospodarstvo želi zanesljivo in kakovostno ter trajnostno naravnano oskrbo, ki je tudi socialno sprejemljiva za celotno družbo. Države zapirajo meje in možnosti dostopa do poceni virov, odločajo se za zelo različne politike, kar pri elektriki pomeni velike razlike v ceni, s čimer dajejo prednost svojemu gospodarstvu. Slovenija ima veliko dobrih izkušenj z obnovljivimi viri, predvsem hidro energijo, ter z uporabo jedrske energije. Del prihodnosti naj bo nizkoogljična, razogljičena proizvodnja, Slovenija naj bo konkurenčna tudi pri ogljičnem odtisu in zelenih tehnologijah.

 

Marjan Eberlinc, Energetska zbornica Slovenije

Člani Energetske zbornice Slovenije (EZS) iščemo priložnosti za projekte in storitve, zaradi tega potrebujemo nacionalni energetski program, želimo transparentno zakonodajo in zelo predvidljiv regulatorni okvir. Vse to je potrebno za stabilno energetiko in njen nadaljnji razvoj, kar se mora prilagoditi prihodnosti EU. Osnove za nadaljnji razvoj so dobre, saj imamo ustrezno zakonodajo in postavljeno učinkovito regulacijo, delo Agencije za energijo je strokovno in dobro. Z rezultati njenega dobrega dela se dnevno soočamo regulirana podjetja in deležniki energetskih trgov.

Energetski koncept Slovenije (EKS) mora biti usklajen z vsemi deležniki. EZS mora aktivno sodelovati v postopku oblikovanja nacionalne politike. Člani EZS smo ambiciozni in želimo sodelovati pri oblikovanju EKS in njegovi implementaciji. V energetiki bo potrebno veliko prilagajanja. To bo usodno za mnoge, ki se tega procesa v pravem trenutku ne zavedajo in se mu ne pridružijo.

Dosedanje razprave v okvirjih EKS so bile kakovostne in priložnost za vse, ki so želeli podati svoje mnenje. Tako široki in kakovostni razpravi doslej še nismo bili priča. Na vseh nas je, da podpremo ustvarjanje nove energetske politike.

 

Peter Gašperšič, Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije

Smo v obdobju, ko na globalni ravni energetske politike in s tem energetski koncept resnično potrebujejo premislek. Čaka nas torej sprememba razmišljanja. Cene energentov so nizke, kar tudi postavlja energetiko v težak položaj. Vlade se soočajo z dejstvom, da svoje energetske koncepte uskladijo z uresničevanjem in doseganjem podnebnih ciljev ter zagotovijo učinkovito, okoljsko sprejemljivo, varno, zanesljivo in konkurenčno oskrbo z energijo.

Slovenija pripravlja svoj Energetski koncept Slovenije (EKS) in ob tem že upošteva mnenja in argumente javnosti. S tem dokumentom bomo na podlagi projekcij gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja države ter na podlagi sprejetih mednarodnih obvez določili cilje zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za prihodnjih 20 let in okvirno 40 let. Želimo si, da bi bil Energetski koncept Slovenije (EKS) sprejet z največjim možnim konsenzom.

Na ravni EU je treba zagotoviti zanesljiv in transparenten sistem upravljanja. S tem naj bi zagotovili doseganje ciljev energetske politike in hkrati omogočili fleksibilnost za države članic. Zdaj je naloga Evropske komisije, da skupaj z državami članicami pripravi osnutek standardiziranih predlog za nacionalne načrte, metodologijo glede ključnih kazalnikov uspešnosti ter scenarije in projekcije na ravni EU. Priča smo torej paralelnima postopkoma oziroma procesoma: postopku na ravni EU, kjer se ustvarja evropski energetski koncept, ter postopku na nacionalnem nivoju, kjer že kreiramo našo nacionalno energetsko politiko. Povezava med obema procesoma je nujna, potrebna pa je tudi usklajenost med sektorskimi politikami v državi.

 

Violeta Bulc, Evropska komisija

Za dobro delovanja gospodarstva so pomembni trije elementi: energenti, surovine in ljudje. Da bi bili ti elementi učinkoviti in medsebojno usklajeni, sta Slovenija in EU naredili že ogromno. Energetski viri, predvsem ravnanje z lastni viri in surovinami, predstavljajo problem in izziv hkrati. Zaradi tega je treba tesneje povezovati teme in aktivnosti, ki so povezane z razogljičenjem in obnovljivimi viri. To so nove evropske usmeritve, ki težijo k večji energetski samozadostnosti. To motivira vse sektorje, ki so ključni porabniki energije. Zato je ena ključnih prioritet Evropske komisije učinkovita Energetska unija. Ta ima dva cilja: večja neodvisnost EU od virov izven EU ter povečanje obsega alternativnih virov, predvsem obnovljivih virov energije (OVE).

Konferenca COP 21 v Parizu je pomembno obravnavala in hkrati vplivala na vsa razmišljanja v globalnem smislu, pa čeprav letalski in pomorski promet nista bila vključena v globalni dogovor.

Evropska komisija je po tej konferenci predstavila sveženj ukrepov za večjo energetsko varnost, s čimer naj bi okrepili zanesljivost oskrbe. Pri tem so bistveni naslednji štirje elementi: zmanjšanje porabe energije, povečanje proizvodnje energije – čim več iz alternativnih virov, posebej OVE, nadaljnji razvoj dobro integriranega notranjega energetska trga ter diverzifikacija virov, dobaviteljev ter poti.

Na področju zemeljskega plina, to je pri oblikovanju ukrepov energetske varnosti, Evropska komisija spodbuja premik od nacionalnega pristopa k regionalnemu. Ob tem pa uvaja načelo solidarnosti med državami članicami. Strategija skladiščenje in prevoza utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) olajšuje dostop do tega energenta. Na področju strategije za ogrevanje in hlajenje je v ospredju še vedno prenova stavb. Pri prehodu na manj ogljična goriva je plin pomemben v pomorstvu in cestnem težkem, tovornem prometu.

Energetika in promet sta tesno povezana, saj predstavlja promet več kot 35 % porabe vseh energentov v EU ter 24 % vseh izpustov ogljikovega dioksida. Samo z dialogom in konstruktivnim izvajanjem energetskih in prometnih politik bomo uspeli realizirati sistemske rešitve. Cena nafte na njihovo izvajanje nikakor ne vpliva. Pomembno je namreč doseči večjo energetsko neodvisnost in razogljičenje. Delež nafte kot energenta v prometu je več kot 92 %. To pomeni, da je njeno nadomeščanje z drugimi energenti izjemna priložnost. Če želimo elektrificirati promet, torej oskrbeti promet z električno energijo, moramo zagotoviti tudi stabilen elektroenergetski sistem. Pomemben izziv ravnanja z energijo je tudi implementacija pametnih števcev. Prav umnejše ravnanje z energijo je ključno. EU ne more in ne sme agresivno uvajati alternativnih virov in elektrifikacije brez koordinacije in podpore vseh držav. Elektrifikacija pa že vstopa v vse pore prometa.

Različni sektorji energetike in drugih dejavnosti se vse bolj medsebojno povezujejo: digitalizacija, elektrifikacija, promet in razogljičenje postajajo povezljivi, hibridi. Pomembno je njihovo uspešno sodelovanje, saj je to potrebno izkoristiti kot priložnost mnogih dejavnosti.

Zeleno je posel. Globalno lahko uspemo z »zelenim«, saj zeleno pomeni učinkovito, učinkovito pa cenovno ugodno. Zato je razogljičenje ena najbolj pomembnih poslovnih priložnosti.

Trije glavni mehanizmi financiranja so: Instrument za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility – CEF), Evropski sklad za strateške naložbe (European Fund for Strategic Investments – EFSI) in zasebni kapital.

Kje je priložnost in vloga Slovenije? Pomembno je aktivno sodelovanje Ministrstva za infrastrukturo (MzI) v okviru politik EU. Slovenija mora biti še bolj samozavestna. Posebej je to pomembno za sodelovanje v različnih platformah, saj je to ključni način komuniciranja z gospodarstvom in drugimi deležniki, recimo znanostjo. Že sedaj je treba razmišljati in se pripravljati na sodelovanje v načrtovanju naslednjega programskega obdobja. Pogosto se dogaja, da se deležniki zbudijo šele, ko so operativni načrti že sprejeti. Naslednje leto – torej leto 2017 – bo zato ključno!

 

Dejan Crnek, podžupan Ljubljane

Treba se je povezovati nacionalno in čezmejno, treba pa je stvari narediti tudi na lokalni ravni. Ljubljana je postala nosilka prestižnega naslova Zelena prestolnica Evrope, mora upoštevati stroge kriterije, med njimi tudi energetske. Ljubljana je izvedla vrsto projektov v povezavi z energijo, denimo električni vlak ter sodelovanje BTC in Julona o rekuperaciji za ogrevanje Atlantisa. Energetska dejavnost v mestu je pomembno prispevala k podelitvi tega prestižnega naslova.

 

Upravljanje podnebno-energetske politike

Konec lanskega leta je Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah COP 21, ki je potekala v Parizu, postavila ambiciozne cilje, ki jim naj sledijo tudi nacionalne energetske politike. Ali so ti cilji le želje aktualnih politikov? Ali lahko ta dogovor bistveno spremeni svetovno gospodarstvo in spodbudi nov tehnološki razvoj? Evropska unija je priznala posebno vlogo energetiki in ustanovila Energetsko unijo. Ali bo ta uspela poenotiti težnje in cilje vseh članic tako, da EU v prihodnosti ne bo izgubljala vloge globalne velesile? Evropa in Slovenija sta energetsko odvisni. Če želimo ali ne, zanesljivost energetske oskrbe je tako pomembna, da lahko nenadoma ustavi in spremeni tok naših življenj. Ali znamo in zmoremo svoje vire energije in energetske potenciale izkoriščati sonaravno, obenem pa z njimi tudi tako ravnati? Enotni smo si, da potrebujemo prenovljen nacionalni dokument, ki bo opredelil naše poti do zastavljenih zavez.

 

Einari Kisel, Sekretariat Svetovnega energetskega sveta

Governing an energy sector as: jazz or symphony? This is the core of the discussion about the governance of the energy sector. Namely, in the symphony, a conductor makes the rules and decisions how to play, whereas at jazz, every player plays on his or her tune, but it all has to fit together for a nice tune. The discussion on the governance is about who makes the decisions and the outcome of these two alternative ways could be very different.

In the next five to 10 years, three issues will “come on the table”: (i.) Firstly, the technology changes will make a big impact on the economics of the energy sector. The wider use of renewables with lower and lower marginal costs would drive down the electricity prices. However, with lower electricity and energy prices the economic feasibility of energy efficiency investments will be much lower, too. In turn, this will impact the energy efficiency framework for the investments. Therefore, we have to reconsider how we will incentivise the customer, the need to invest in energy efficiency solutions. (ii.) Secondly, the change of the automobile and transport sector – the car industry will have a big influence on the energy sector in the coming years. A possibility of a car acting as energy storage in the system will create a different logic. The perception today is that the energy cannot be stored. (iii.) Thirdly, the managing of the electricity sector in relation to the market design and capacity remuneration mechanisms (CRMs). If there is a CRM in one country, but not in the other, there is an unequal competition situation. With wider integration of EU markets, we are likely to see the increased number of electricity trade disputes.

 

Prof. Jean-Michel Glachant, Šole za regulacijo in Katedra Loyola de Palacio na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah

COP21 is “cool” because of the agreement of almost 200 countries on the targets and because of the voluntary pledges. However, less cool is that EU did not start well with its own Energy union. EU has its own climate and energy targets and the target +2oC goes well with EU 2020 and 2030 targets, but +1.5oC does not. Nobody knows yet how the EU and its Member States own “EU 2018 Pledge & Review” process will enter into 2018 World Launching Conference. What is EU going to do with the First World Review in 2023? If it sticks to today’s 2030 targets, it will disappear from the world radar screen because it will sleep until 2028. If we sleep for 12 years, the situation would go from “cool” to “cold”.

Not so cool is also a question in relation to the Energy union: “How will it work as it is only a policy concept with no new institutions?” Energy union is not a new institution! There are five challenges related to the concept: (i.) first, the security of supply of gas (being in contrast to the internal market reality); (ii.) second, the security of supply of power (deep regionalisation of grids planning and system operation on one hand and nationalisation on the other); (iii.) third, achievement of internal market design (erasing of all country borders) and power decarbonisation should merge in the same new market design (because Member States do not build decarbonisation investment on sustainable market frames); (iv.) fourth, distributed generation and prosumers – many power systems in Europe are becoming local, but the “local systems and market operation frames” are not defined and are not consistent with the EU internal market (there are neither robust cooperation frames between transmission system operators (TSOs) and distribution system operators (DSOs) nor unbundling of DSOs); (v.) fifth, digital retail platforms (for example, Google-initiation is entering the car industry, but where are driver-less energy retail platforms?).

 

Prof. Péter Kaderják, Regionalni center za energetsko in raziskovalno politiko Univerze Corvinus v Budimpešti

When you formulate an energy concept – policy in Slovenia, once you think in a context of more regional cooperation and more regional integration versus national solutions, then the regional cooperation might support both – solutions that are climate friendly and cost efficient. In relation to electricity, on a long-term basis, fuel mix choice and system adequacy (in terms of generation adequacy and network adequacy) are key questions for this country and wider region.

As far as network adequacy (i. e. transmission) is concerned, there is a very strong internal network in the Western Balkans plus Slovenia and Croatia. Essentially, former Yugoslavia has a very strong and reliable transmission grid, a very good investment environment for transmission network, financially very healthy TSOs, credible regulators, major development plans, etc. A good transmission is also very important to renewables integration. If the region decides to reinforce interconnection with wider region to the East (Bulgaria, Serbia) and North (Hungary, Slovakia), then the cross-border and cross-regional cooperation could provide much improved power supply security situation.

As far as generation adequacy is concerned, there is a huge difference whether you think in a national or a more regional context. Namely, the investment climate in some countries is less favourable for the generation, but at the same time all post-Yugoslav countries have very ambitious local national generation development plans – sometimes even for the generation units that are much larger than the market itself. Therefore, to avoid the “over-build” based on national self-sufficiency, it would make sense to focus on regionally harmonised generation planning or project development.

This is very difficult but it is also related to a fuel mix choice of the region. There are a number of coal- and gas-based generation investment plans. There is a momentum now to choose between the carbon-intensive past or renewable future. Renewables-heavy scenario could be feasible at the regional integration approach, notably with hydro, but also wind and solar. Flexible RES (mostly hydro storage) is or could be a competitive advantage in a regional but also wider European context. However, to go regional and more de-carbon instead of going national based on carbon would need a lot of effort and would need careful policy choices.

In addition, there are choices to be made in relation to natural gas and increased security of supply. Some are related to climate objectives, for example, that entails moving away from gas. Balkan region has a choice to build up the whole gas infrastructure or to go green immediately. If you go for gas, this still means dependence on Russia. In South East European countries, gas transmission projects and river-flow are lagging behind. We could implement the projects of common interest (PCIs), but the problem is that this is quite costly. There is now a Central and South Eastern Europe Gas Connectivity (CESEC) process, however, that defines a minimum set of gas infrastructures projects necessary to bring the maximum benefit for the gas market integration for this region, which should be further supported and extended.

 

Prof. Anne Galkina, Razvojni sektor nafte in zemeljskega plina za Rusijo in svet, Inštitut za energetske raziskave pri Ruski akademiji znanosti

The role of the energy industry in Russia’s economy had increased immensely since 2005, now accounting for as much as 30 percent of the economy and 50 percent of the national budget. Oil and gas represent about two thirds of the export. But there are challenges – a broad range of factors keep putting pressure on Russian gas supplies, including EU’s Third Energy Package and its diversification policy, Energy Union, pressures on South Stream, declining demand, EU’s antitrust investigation, U.S. shale gas revolution, LNG oversupply. In all realistic scenarios, Russia remains the main supplier for the European market for the next 10-15 years; there are no credible alternatives, because despite the rouble devaluation costs remain below those of potential competitors to Russian suppliers. On the mid-term, the European demand would remain stable, but with the EU’s energy goals, the demand for gas is expected to decline. Europe can, however, replace a part of Russian gas via LNG, but this would come with a cost.

PREVOD V SLO:

Vloga energetike v ruskem gospodarstvu se je od leta 2005 izredno povečala. Sedaj predstavlja že 30 % gospodarstva in polovico državnega proračuna. Nafta in plin predstavljata dve tretjini izvoza. Ob tem je veliko različnih »pritiskov« na ruski plin – med drugim tretji energetski sveženj EU, politika diverzifikacije EU, Energetska unija, pritiski na projekt Južni tok, padajoče povpraševanje, protimonopolna preiskava EU, ameriška revolucija s skrilavci, preplavljanje trga z UZP.

V vseh realističnih scenarijih Rusija ostaja glavna dobaviteljica za evropski trg v naslednjih 10-15 letih, verodostojnih alternativ ni, saj kljub devalvaciji rublja ostajajo stroški nižji od potencialnih konkurentov. Na srednji rok bo povpraševanje po plinu v Evropi ostalo stabilno, a glede na energetsko podnebne cilje EU je pričakovati, da se bo poraba plina zmanjšala. Evropa sicer lahko delno nadomesti ruski plin z UZP, a po veliko višjih cenah.

 

Zoran Kus, Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije

Pariški podnebni sporazum je začetek poti, je nova paradigma razvoja in bo zahteval proaktivno delo vseh politikov, strokovnjakov, nevladnih organizacij, gospodarstva, skratka vseh akterjev na tem področju. Vsak sektor bo moral izpolniti svoje poslanstvo, tudi energetika, verjetno več kot nekateri drugi sektorji. Vključno z energetiko vsi sektorji pričakujejo in potrebujejo pravočasen, trden in zanesljiv politični signal, da bodo lahko trajnostno investirali.

Podpis sporazuma bo potekal 22. aprila letos v New Yorku, udeležil se ga bo premier Miro Cerar. Slovenija meni, da gre za zgodovinski uspeh, da je načrt ambiciozen in nujen na poti v nizkoogljično družbo. Takoj po podpisu je treba pripraviti načrt za čim hitrejšo ratifikacijo, pri čemer bodo ZDA zelo pohitele, saj ga želijo ratificirati pred predsedniškimi volitvami. V letih 2017-2018 naj bi sporazum poskušale države ratificirati; Evropska komisija bo letos poleti pripravila načrt za ratifikacijo po državah članicah Unije.

 

Danijel Levičar, Ministrstvo za infrastrukturo Republike Slovenije

Vzporedno z nastajanjem EKS se pripravlja tudi Strategija razvoja Slovenije. V okviru priprave EKS smo si kot vizijo zadali prehod v nizkoogljično družbo. EKS ni samo energetski, ampak tudi podnebno-energetski strateški dokument.

Slovenija je 50-odstotno odvisna od tujih virov, predvsem od nafte; promet je izrazit porabnik naftnih derivatov, saj prispeva, tudi zaradi tranzitnega prometa, k skoraj 40 % končne rabe energije (povprečje EU znaša 35 %). Okrog 10 % vse porabljene energije predstavlja zemeljski plin. Ob tem velja zemeljski plin za pomemben energent na poti v nizkoogljično družbo do leta 2055. Takrat naj bi dosegli znižanje izpustov v energetskem sektorju za vsaj 80 %.

Tretjinski »miks« proizvodnje električne energije v državi, je razporejen med jedrsko-termo-hidro energijo, kar daje Sloveniji določeno mero prožnosti in stabilnosti, zagotavlja kakovost oskrbe, in to želimo ohraniti tudi v prihodnje.

Glede regionalne vpetosti velja dejstvo, da ima to vpetost Slovenija »v svojih genih« in jo je realizirala tudi v energetiki; edina država, s katero je treba vzpostaviti plinsko in elektroenergetsko interkonekcijo, je še Madžarska.

Velik poudarek družbe je na kakovosti življenja, energija je pomemben del tega. Energetika je odvisna od infrastrukture, energetskih virov in storitev. Gre za regulirano in tržno dejavnost, gre za kompleksna področja. Zavedamo se, da je potrebno še precej truda in naporov za osveščanje, da bodo vsi v energetskem procesu od končnih porabnikov do proizvajalcev prepoznali povezavo in medsebojne odvisnosti. To zavedanje je izjemnega pomena za sprejemanje pravilnih odločitev na nacionalnem nivoju. Energetski sistemi, ki jih imamo, so dobri; vendar jih bo treba nadgraditi – skladno s standardi digitalizacije, e-mobilnosti, zamenjave energentov, in vsega, kar porabnik potrebuje. Že začeta razprava o nacionalnem energetskem konceptu je presenetila z zelo številčnim odzivom. Vse odzive smo analizirali in razpravo nadaljujemo, kar bo osnova za kristaliziranje odzivov javnosti in stroke do jeseni.

 

Duška Godina, Agencija za energijo Republike Slovenije

Temeljna izhodišča za delo energetskega regulatorja so nacionalne sektorske politike: (i.) zmanjšanja izpustov CO2, (ii.) uvajanja obnovljivih virov energije, (iii.) uvajanja učinkovite rabe energije, (iv.) zanesljivosti oskrbe z energijo in zmanjšana energetska odvisnost od uvoza, (v.) zagotavljanje večje konkurenčnosti na energetskem trgu, (vi.) uvajanje novih energetskih tehnologij. Na podlagi tovrstnih politik in podnebno okoljskih ciljev je Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) pripravila dokument Energy Regulation: A Bridge to 2025. Tudi ta dokument predstavlja že skoraj dve leti pobudo Bruslju za oblikovanje celotne energetske politike. Energetski trg postaja vse bolj poenoten, fizično povezovanje akterjev trga in sistemov je pospešeno na regionalnem in celovitem nivoju Unije. Ključni pri tem so omrežni kodeksi, ki se izpopolnjujejo. Porabnik ima priložnost, da s svojo dejavnostjo prispeva k učinkovitejši rabi energije in tudi doseganju energetsko podnebnih ciljev, predvsem ob uveljavitvi pametnih omrežij.

In vloga regulatorja? Reguliranje je dinamičen proces, ki se odziva na cilje, ki jih postavi država, pri tem pa je treba iskati koristi za vse udeležence trga z energijo. Država torej določa in spremlja udejanjanje širših družbenih ciljev, med njimi tudi za energetiko, regulator pa vpliva na oblikovanje energetskih trgov, stroškovno učinkovito vlaganje v energetska omrežja, v ospredju teh dejavnosti pa je odjemalec. Agencija izvaja svoje naloge upoštevajoč makroekonomsko okolje, torej mora dinamično prilagajati svoje ukrepe razvoju trga, potrebam po infrastrukturi, uvajanju novih energetskih tehnologij v energetiko ter spodbudam za operaterje. Pomembno je tudi uvajanje novih energetskih storitev, pametnih omrežij in tistih aktivnosti, ki odjemalce dejavneje vključujejo v energetske procese. Odjemalci električne energije hkrati postajajo tudi proizvajalci električne energije, zato se kompleksnost trga povečuje. Tudi zaradi tega je poleg cene energije ključna tudi politika tarif za uporabo omrežij (elektrika, plin, toplota), ki se mora prilagajati razmeram.

Novo, sedanje, triletno, regulatorno obdobje je začelo veljati 1. januarja 2016. Agencija je že uvedla pilotne tarife z namenom preizkušanja projektov/storitev, ki jih lahko operaterji (prenosnega in distribucijskega omrežja) ponudijo trgu. Uvedla je tudi tarife za e-mobilnost, pri tem pa bo spremljala vplive tega na trg. Posebno tarifo je mogoče uvesti tudi za podporo samooskrbi. Smo v demonstracijski fazi uvajanja pametnih omrežij, Agencija bo tudi analizirala, katere storitve so še potrebne in katere upravičene.

Cilj je, da se do naslednjega triletnega regulatornega obdobja, ki se začne leta 2019, uvede ustrezne spodbude za uvajanje pametnih omrežij. Razmisliti bo treba tudi o možnosti prehoda na dinamično določanje tarif. Razmišljamo o spremembi regulacije, ki bo usmerjena proti t. i. »output-based« regulaciji, ki je znana v postopku reguliranja s kakovostjo, kjer se (ne)doseganje predpisanih standardov bodisi nagradi bodisi kaznuje.

Slovenski energetski trg je del evropskega, ta zahteva preoblikovanje, zaradi tega je sprememba reguliranja nujna. Ob tem je treba investirati v prenovo energetskih sistemov oziroma objektov, hkrati pa vzpostaviti novo infrastrukturo, med katero je tudi tista, ki jo neposredno zahteva prehod v razogljičenje. Glede na postavljene cilje na nacionalni ravni je pričakovati, da bo priključevanje OVE še naprej stimulirano s podporno shemo. Rast OVE je vsekakor prav, da je na začetku spodbujena s strani države, vendar pa bo treba proučiti, kako dolgo je to res še smiselno in v kolikšnem obsegu glede na to, da se določene anomalije zaradi državnih politik subvencioniranja na trgu že kažejo. Sprijazniti se bo treba, da bodo v nekem doglednem času tudi OVE morali biti postavljeni na čiste tržne temelje. Ob tem je treba pozornost usmeriti k cenam električne energije iz OVE v razmerju do konvencionalnih virov ter ostalim stroškom, ki bremenijo porabnika. Slovenija je namreč v zgornji polovici držav EU, ki so v zadnjih letih pomembno dvignile tiste postavke na računu, na katere odjemalci nimajo vpliva. Vpliv porabnika na upravljanje svoje, lastne porabe energije je pomembno, če želimo doseči cilje, ki si jih je zastavila država in EU. Zavedati pa se je treba, da ima odjemalec možnost vplivati le na tisti del računa, ki se nanaša na porabo.

Glede izdelave in sprejemanja EKS: potrebujemo dober EKS, MzI je na pravi poti, količina pripomb pa kaže na veliko stopnjo razdrobljenosti mnenj, hkrati pa tudi na veliko pripravljenosti za sodelovanje pri sprejemanju energetske politike. Verjamem, da bo politika zasnovana na osnovi širših družbenih potreb in ne na osnovi lokalnega interesa ali drugih interesih skupin. September 2017 naj bo skrajni rok za sprejem EKS, ker iz njega izvirajo še drugi dokumenti – Državni razvojni energetski načrt (DREN), akcijski načrti za posamezna področja, na tej osnovi nastajajo desetletni razvojni načrti operaterjev in njihovi naložbeni načrti, ki pa so ključna podlaga za odločanje o upravičenih stroških in določitvi omrežnine za naslednja obdobja. Pomembno se je zavedati, da vsaka investicija povzroča stroške in obremenjuje odjemalce, ni pa vsaka investicija takšna, ki bi odjemalcem ali družbi prinesla koristi.

 

Prof. dr. Alojz Poredoš, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo; Svet za energetiko pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti

Dejstvo je, da bomo tudi v prihodnje, vse do doseženega cilja brezogljične družbe, uporabljali energijo fosilnih goriv. Ta je še vedno poglavitna, v svetovnem merilu služi 70 % proizvodnji električne energije. Obstoječi energetski viri, vključno z OVE, potrebujejo posebno skrb, saj bomo od njih odvisni tudi v prihodnje, današnje ravnanje z njimi pa je pomembno za prihodnost in okolje. Ob tem, ko se posvečamo predvsem doseganju energetsko podnebnim ciljem, je nevarnost, da pozabimo na stanje okolja in stanje energetskih virov v času do doseganja teh ciljev. Primer neučinkovitega ravnanja z energijo je prav konverzija energije, kamor sodi tudi proizvodnja električne energije. Podatki kažejo, da kar dve tretjini primarne energije, ki jo porabimo, zavržemo. Nedvomno moramo izrabiti najprej tisto, kar nam uhaja iz rok, ker je to lahko najceneje. Ostaja nam toplota in to velike količine, ki bi jo lahko izkoristili v različne namene. Sistemi, ki omogočajo izkoriščanje v okviru soproizvodnje, so daljinski sistemi za ogrevanje in hlajenje. V Sloveniji izkoristimo okoli 22-23 % te energije, v povprečju pa je izkoriščenost toplote na svetovni ravni 9 %, vse ostalo je zavrženo. Toplota kot vzporedni produkt konverzije se lahko uporablja za ogrevanje ali hlajenje. Veliki energetski sistemi, posebej daljinski sistemi, so neprilagodljivi in ne omogočajo visokih izkoristkov, zato moramo biti pri njihovem načrtovanju posebej pozorni. Prav ti sistemi pa omogočajo uvajanje trigeneracije (elektrika, toplota, hlad) in razpršenosti, kar povečuje njihovo učinkovitost. Plin kot energent ima ob tem posebno vlogo. Kot ogljikovodik bo ostal v uporabi vse do popolnega razogljičenja.

V okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) deluje Svet za energetiko, ki aktivno spremlja energetsko politike države in o njej podaja svoja mnenja. O aktualnih vprašanjih nacionalne energetike je podal svoje mnenje tudi lani na EPC III. Trdno smo prepričani, da država potrebuje novo energetsko politiko. Potrebno je pripraviti strokovne podlage in bilance, ki vključujejo tudi vire energije in ravnanje z njimi. Za izdelavo EKS je treba pripraviti realne ocene bodočih potreb po energiji, pri čemer naj se upošteva optimalna izraba razpoložljivih lastnih virov. Narediti je treba čim bolj realne prognoze. Prometu je treba nameniti posebno pozornost. Pomembno je, da EKS poskrbi, da procesi privatizacije ne znižajo kakovosti in zanesljivosti oskrbe z energijo. Poudarjamo, da morajo politične odločitve v energetiki temeljiti le na osnovi strokovnih in kompetentnih raziskav.

  

Hans Ten Berge, EURELECTRIC

In the EU, as much as 55 percent of power generation – using nuclear energy (25%), wind (8%), hydro (12%), solar (3%) etc. – had already been decarbonised. We are also closing down the fossil fuel at a significant speed. We do not do this because it would make sense, but because it makes money. The result of this trend is a decreasing power price. The prices go down and will go down. The incremental, variable cost of the solar, hydro and nuclear is probably between 0 and 15 EUR. This price ensures that we do not invest anything anymore at the end of the day. A clear investment dilemma for power companies is, therefore, how to meet the decarbonisation ambition at today’s power prices. The rising variable costs ensure that the system gets less stable, but we need stability and back-up system. Is the security of the system endangered? It does not get better, let’s put it that way.

Does the consumer enjoy the situation? No, he is paying more and more for the energy and has nothing to say about it. We are paying not for the infrastructures, but for the policies, which are getting more and more expensive. The bill in Europe is splited into three parts: (i.) one third for the supply, (ii.) a bit less than a third for the transport, and (iii.) the third for the policies. And the later – the part for the policies – has increased for 46% in the last 8 years. Are we going to pay more for the policies in the future? Yes, if the bills stay this way. This is not a competitive market, but the market, where you pay taxes and policy costs.

Apart from dynamic prices we also need smart pricing. There is no sense in smart metres when the prices are set according to the method mentioned. Because the consumer does not have a choice but to consume less, but this is not energy efficiency. The smart pricing has three elements: (i.) kWh (it would be significant cheaper); (ii.) you pay for the grid when you need it; (iii.) flexibility on the supply. These three elements would increase the costs for 0,10 EUR/kWh (100 EUR/MWh). That would make an investable market and is below everything that the consumers pay in Europe.

With the renewables, we would like to see the full competition on the market – that the consumer could decide whether he would install the solar panels on his roof or use the grid, and for this, we have to adapt the system. We have to be open and discuss things. And the conventional generation has to compete with it and it has to cope with the carbon charges. If coal plants are getting more expensive because of the decarbonisation, it has to be in a fair way. Renewables must participate in the market and the subsidies must be completely phased out.

We need regional approach; this is not a national matter anymore. I am not saying everything should be brought at European level, but it should be at regional level. Eurelectric genuinely supports regional integration.

 

Oblikovanje novega trga – energetsko preoblikovanje

Tretji sveženj evropske energetske zakonodaje je kljub težavam zaživel in pokazal dobrobiti, omejitve in pomanjkljivosti. Brez dvoma je na prvi pogled tako obsežna in morda nepregledna zakonodaja nujna, če želi Evropska unija delovati enotno. Energetski prostor je globalen, zaradi tega so vplivi energetskih trgov tisti, ki zahtevajo nenehno prilagajanje. Govorimo o preobrazbi energetskih trgov, preoblikovanju podjetij in predvsem o novih storitvah, ki so povezane z energetskimi procesi in porabniki. Prihodnost energetike vse pogosteje povezujejo z digitalizacijo, nekatera energetska podjetja so v ta proces že vstopila. Verjetno so s tem, čeprav ne brez žrtev, že pridobila tudi prednost pred ostalimi, ki teh potrebnih sprememb še niso zaznala.

 

Stefan Ulreich, Svetovni energetski svet Nemčija, E.ON SE

What kind of dynamics can we expect in the future? For the renewables, they already represent a substantial size and we can expect that their volume will increase. In Europe in 2014, 27% of all new installations were renewables. In the US, in the last year 68% of all new installations were renewables. Renewables are, therefore, not a kind of a small scale solution or small addition to the electricity system. In fact, they are more and more a reasonable part of it, sometimes also a dominant part. Growth is definitively taking place in this area, not in the area of fossil or nuclear energy. In relation to photovoltaics (PV), we could see the cost decrease beyond expectations and the competitive price level for the PV is not the wholesale market price, but it is the retail price. What makes PV often rather competitive, are the high taxes; so higher taxes on electricity, more benefits for the PV.

In relation to future homes, convergence of energy use leads to additional demand and supply of system flexibility. In the household, the sources of flexibility are limited. But the situation changes the more you electrify your home. In relation to heat pumps, heat offers new ways of flexible electricity use (e.g. load shift or heat storage). In transport, electric cars offer new ways of flexible electricity use by electricity storage. In addition, in the household that produces 3.500 kWh, intermittent production could partially be met by self-consumption.

In relation to the small and medium-sized enterprises (SMEs), most of the time there is oversupply in generation but also in the flexibility area. This will probably change when certain power plants would go off grid.

Energy system will become more complex in the future due to sectoral coupling and active consumers. This will increase the burden for the DSOs and TSOs because most of the equipment (PV, wind, storage, demand-response, electric cars) is connected to the grid. The industry will have to change its mindset from a central administrator to a decentral enabler.

 

Gian Carlo Scarsi, EURELECTRIC

Distribution system operators (DSOs) are becoming key players in enabling a successful energy transition while providing a high-quality, stable and safe service to all customers. There is a complete change of a paradigm from what we have seen in the past when market was ruled from top. Now, the business direction is reversing: we are building the energy market from bottom, from low voltage and end-consumer. Industry and regulators are dealing with it differently, in some countries more efficiently than in others. Thus, it is getting more difficult to co-ordinate the whole situation, also due to the different models arising from it.

Without incentivising the regulation to push the DSOs to become more proactive and smarter, it would be difficult for them to do it by themselves. Because of the unbundling the DSOs are not allow to have a direct contact with the customer. They make profit indirectly not through the market but through the regulator. Neutral market facilitation therefore means that they will have to go beyond doing the core business, this is of moving the electricity around; they will have to increase the quality, ensure stability and optimisation of the system, make sure that technical efficiency and effectiveness are maximised, and they also have to develop smarter concepts in terms of grids and systems – this is where the biggest challenges lie. Some of the DSOs, especially small ones, are not prepared for such a huge job. For bigger DSOs, it is much easier because they can replicate what TSOs do. In the end, you have to have customers in mind because it is the aim of making the electricity affordable and of best quality for final users. This is also a big model shift DSOs have to face today.

There are four big issues in this respect: (i.) demand response, (ii.) energy storage – there is a grey area between distribution and retail supply, (iii.) information and communications technology (ICT) solutions – a lot of ICT providers will enter the market, (iv) network tariffs.

On the pricing: We are happy to see wholesale indexed retail prices and that’s already happening in Scandinavia. In term of grid charges, we are not that enthusiastic about second-by-second-pricing because networks do not follow wholesale prices. Wholesale prices follow the weather, sun, wind, etc., and grid charges in the time of renewables follow capacity, i.e. consumption. There are different economic signals between wholesale markets and grids and we have to respect that. Rather than having instant charging for the distribution grids, we should have something like time-blocks, i.e. time-of-use-charges, via real smart metres. The consumer could see the wholesale prices and how the network is being utilised. We can create the same level of interest – as it happened with the telecommunication sector – also in the electricity. Without proper pricing, the grids will not be properly optimised.

Consumer behaviour will not be revealed and as a result, we are at risk of having to invest in new grids. This investment could be avoided or at least deterred. Deferring or minimising the investment is important.

PREVOD SLO:

Operaterji distribucijskih sistemov (SODO-ji) so ključni za uspešno energetsko tranzicijo, medtem ko nudijo visokokakovostno, stabilno in varno storitev za vse potrošnike. Priča smo popolni spremembi paradigme v primerjavi s preteklostjo, ko se je trg urejal od zgoraj navzdol. Sedaj se smer posla spreminja: energetski trg se gradi od spodaj navzgor, od nižje napetosti in končnega odjemalca dalje. Z izzivom se regulatorji in industrija spopadajo zelo različno, ponekod bolj uspešno kot drugod, s tem pa postaja usklajevanje na evropski ravni – tudi zaradi različnih modelov, ki se pojavljajo – težje.

Brez spodbud iz zakonodaje, ki bo potisnila na SODO-je, da postanejo bolj aktivni in pametni, sami tega ne bodo mogli storiti. Zakonodaja o ločitvi dobave od prenosa namreč prepoveduje njihov stik s potrošnikom. Dobičke ustvarjajo ne preko stika s potrošnikom, torej ne preko trga, temveč preko regulatorja. Spodbujanje nevtralnega trga torej pomeni, da bo treba iti dlje od osnovne dejavnosti prenosa elektrike naokoli, morali bodo povečati kakovost, zagotoviti stabilnost in optimizacijo sistema, zagotoviti kar najvišjo tehnično uspešnost in učinkovitost, in tudi razviti pametnejše koncepte na področju omrežij in sistemov – to je dejansko največji izziv. Nekateri SODO-ji, predvsem mali, na kaj takega niso pripravljeni. Za večje SODO-je je lažje, saj lahko posnemajo operaterje prenosnega sistema. Na koncu je treba imeti v mislih kupca, saj je cilj imeti cenovno ugodno električno energijo najboljše kakovosti za končne uporabnike. To je tudi velik premik, s katerim se bodo morala distribucijska omrežja danes soočiti.

Kako bo potekal premik v paradigmi? Soočamo se s štirimi izzivi: prilagajanje odjemu, shranjevanje energije – obstaja siva cona med distribucijo in oskrbo, rešitve IKT – veliko ponudnikov bo vstopilo na trg, ter omrežne tarife.

Glede postavljanja cen: Zadovoljni bomo, če bodo maloprodajne cene indeksirane z veleprodajnimi, kar se že dogaja v Skandinaviji. Glede omrežnin pa nismo najbolj navdušeni nad zaračunavanjem vsake sekunde za sekundo, ker omrežja ne sledijo veleprodajnim cenam. Cene na debelo sledijo vremenu, soncu, vetru itd., omrežnine pa v času OVE sledijo zmogljivostim, torej porabi. Imamo različne ekonomske signale med veleprodajnimi trgi in omrežjem in to moramo upoštevati. Torej namesto konstantnega zaračunavanja distribucijskih omrežij bi morali imeti nekaj takega, kot so časovni bloki, torej zaračunavanje glede na čas uporabe, in sicer preko pametnih števcev. Na ta način bi potrošnik lahko odčital veleprodajne cene ter uporabo omrežja. Potrošnika bi morali pritegniti, tako kot se je to zgodilo v telekomunikacijah. Brez pravilnega postavljanja cen omrežja enostavno ne bodo optimizirana.

S tem tudi ne bomo prepoznali obnašanja potrošnika in posledično bomo tvegali naložbe v nova omrežja. Tem naložbam pa bi se lahko izognili oziroma jih zmanjšali. In to je zelo pomembno.

 

Romana Jordan, Inštitut »Jožef Stefan« (IJS); Evropska agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), Društvo za trajnostno energijo

Ko govorimo o sedanjem energetskem trgu ali njegovem razvoju je treba vedeti, da ne govorimo o nekem povsem novem, bodočem trgu. Gre za razvoj obstoječega stanja trga. Zagotovo bo prihodnji trg bolj zapleten, kompleksen. Ta povezava velja tudi za povezavo osemindvajsetih sistemov v enovitega, kar je tudi težnja Energetske unije. Gre torej tudi za povezavo, ki mora biti tudi trajnostno – sonaravno naravnana, poudarek mora biti na razvoju v trajnostni energetski sistem. V vsem tem procesu je jasno, da morajo biti nekatere pristojnosti prenesene na raven EU. Poudariti želim: (i.) Močnejša vloga ACER (pristojnosti, zmogljivosti): Med drugim bo moral dobiti več pristojnosti tudi ACER (Agency for the Cooperation of the Energy regulators). V prihodnjem razvoju energetskega trga njegova vloga ne more biti samo »koordinacija«, dobiti mora močnejše kompetence, za to pa bo potrebovala zadostne vire, finančne in človeške. (ii.) Zvišati pomen energetske politike v Sloveniji ter okrepiti sooblikovanje evropske energetske politike: Dvigniti je potrebno pomen energetske politike v naši državi. Aktivno je potrebno sodelovati pri oblikovanju evropske energetske. Ta se oblikuje na nivoju Evropske komisije, Sveta EU in Evropskega parlamenta. Žal, Slovenija nima zastopnika v EU Parlamentu. V Sloveniji tudi ne potekajo več strokovne razprave o energetiki, ki bi morale kakovostno podpirati politične odločitve. Politični programi nimajo kakovostnih energetskih politik in seveda ne političnih usmeritev. (iii.) Okrepiti povezavo med energetskimi sektorji, gospodarstvom in razvojno-raziskovalnimi inštitucijami – EKS: EKS je nujen in pomemben. Treba ga je sestaviti celovito, z upoštevanjem konkurenčnosti in razvojem tehnologij. Kot primer povezovanja je potrebno oceniti in zapisati povezavo med energetiko in raziskovalnim področjem. Energetiko je potrebno povezati z raziskavami, izobraževanjem in dejavnostjo raziskovalnih inštitutov. (iv.) Okrepiti podporni okvir za celovito komunikacijo s splošno javnostjo: Opozoriti je potrebno tudi na dolgotrajnost postopkov umeščanja energetskih projektov v prostor. Te so tudi posledica energetskih razprav, ki potekajo v državi zgolj na nivoju stroke ali v okvirjih ožje specializiranih društev. Primanjkuje strokovnih razprav, ki bi obravnavale energetiko tudi z drugih vidikov, kot je socialni, izobraževalni vidik, itd. Videti je, da je ministrstvo potrebo po širši razpravi že spoznalo. To je dobro, saj so celovite razprave nujne.

Še nekaj poudarkov: (i.) Ob tem, ko vzpostavljamo Energetsko unijo, moramo biti pazljivi, da zakonodaja posamezne države članice ne sme imeti negativnih čezmejni vplivov. Te učinke bi morala urejati evropska zakonodaja. (ii.) V ta namen je potrebno ojačiti tudi regionalno sodelovanje. (iii.) Poleg tega mora zakonodaja predvideti, da se cene, ki jih plačujejo odjemalci, res oblikujejo na trgu. (iv.) Zmanjšati moramo tudi vpliv podpornih mehanizmov na energetskem trgu in preprečiti prekomerno regulacijo ter prepletanje tržnih in netržnih mehanizmov oziroma dejavnosti. Torej: če hočemo delujoč sistem trgovanja z izpusti (ETS) in ga želimo še okrepiti, ugotovimo, da smo pri tem omejeni, saj imamo tudi zaveze za doseganje ciljev na področju OVE. Ob velikih subvencijah OVE namreč ne moremo pričakovati okrepitve ETS. (v.) Trg prihodnosti potrebuje tudi primerno infrastrukturo. (vi.) Postopke v Uniji je potrebno narediti učinkovitejše in primernejše. Kot primer: Ko ugotavljamo ozka grla v energetskih omrežjih, je potrebno postopke izpeljati v okviru vplivanega področja, ne v okviru vseh 28 držav in podobno.

 

Bojan Luskovec, Elektro Gorenjska, predsednik Gospodarskega interesnega združenja distribucije električne energije (GIZ DEE)

Lani je v Sloveniji okoli 66.000 odjemalcev od skupaj 940.000 zamenjalo dobavitelja elektrike. Trg torej deluje, odjemalci so osveščeni. Poleg tega imamo vgrajenih 45 % pametnih števcev, do leta 2020 jih moramo 80 %, kar bomo zagotovo uspeli izvesti. Strah pa je, da bo pri večji prožnosti trgov zaostajala regulativa in animacija odjemalcev. Popusti ne bodo dovolj. Večjo prožnost trga lahko dosežemo tako, da omogočimo dejavno sodelovanje odjemalcev na trgu s prilagajanjem njihove odjema. Pri tem so ključni pametni števci in pametna omrežja, regulativa pa mora biti predvidljiva. Bistveno je tudi trgovanje čim bližje realnemu času pa izgradnja manjkajoče oziroma boljša uporaba obstoječe elektroenergetske infrastrukture. Mnogo pa je stvari, na katere distribucije nimajo vpliva, recimo glede obdelave množice podatkov, med njimi tudi osebnih.

 

Djordje Žebeljan, Holding Slovenskih elektrarn, d.o.o.

Ne smemo razmišljati zgolj o pametnih števcih – pozabljamo še na eno vrsto digitalizacije, in sicer: pralni stroj bi napajali pri enem dobavitelju, pomivalni stroj pri drugem itd., vse bi šlo preko enega pametnega števca, dobavitelji pa bi dobili podatke preko interneta. Pametni števci so sistem za SODO-je, vendar je treba razmišljati širše. Smo za razogljičenje, večji izkoristek, ampak zadeva mora biti izvedljiva in uporabnik jo mora na koncu plačati. OVE niso sami sebi namen, niso namenjeni dolgoročnim in finančnim naložbam, ampak oskrbi odjemalcem s kakovostno energijo, ki je okolju prijazna, ki bo dolgo trajala. Namen oskrbe torej ni borba, ampak sozvočje.

 

Andraž Šavli, Borzen, d. o. o.

Omrežni kodeksi so v večini že pripravljeni, eden je že sprejet in velja, naslednji – za izravnavo odstopanj v sistemu – pa bi bil za Borzen, organizator trga z električno energijo, zelo pomemben, saj bo vplival na trg v Sloveniji. Spremenila se bo dolžina obračunskega intervala v bilančnem obračunu, in sicer iz ene ure na 15 minut. Za vse dobavitelje na trgu to pomeni, da se bodo veliko bolj morali potruditi pri napovedovanju. Potem so tu spremembe pri pravilih izračunavanj glede odstopanja (sedaj sta v Sloveniji dve ceni, v prihodnje bo to ena cena). In še, omrežni kodeksi bodo spremenili organizacijo v Sloveniji (sedaj imamo sistemskega operaterja in operaterja trga, kar v Evropi ni zelo pogosto, samo 7 držav članic ima takšno oziroma podobno rešitev).

Močno vlogo dobivata ACER in Evropsko združenje sistemskih operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E), zato je treba z njima dobro sodelovati in tudi svoje interese ustrezno skomunicirati. Slovenski predstavniki bi se morali že sedaj v času priprav novih predpisov vključiti v njihovo nastajanje.

Treba je postaviti temelje za razvoj pametnega trga. Pametni števci bodo pomagali, da bodo odjemalci lahko sodelovali v izravnavi sistema, kar zdaj ne počno. Pri tem se trgovanje širi s trga za dan vnaprej (day ahead) na trgovanje znotraj dneva (intraday), kar pomeni, da se dolgoročno trgovanja vse bolj premika k času same izmenjave električne energije. Treba je zagotoviti fleksibilnost zakonodaje, da se prilagaja zahtevam trga.

 

Mateja Čuk, Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, o.p., d.o.o. (sedaj: Odvetniška pisarna Čuk)

Novi energetski zakon (EZ-1) je močno okrepil varstvo potrošnika. Med drugim slovenski dobavitelj ne more več vezati potrošnika na svoje storitve dobave elektrike dlje kot eno leto. Kljub temu, da se pravice potrošnikov večajo, pa iz poročil Agencije za energijo o stanju na področju slovenske energetike izhaja, da je število menjav dobaviteljev v letih od 2012 upadalo. Razlog lahko pripišemo predvsem zanemarljivim razlikam v malopradajnih cenah. To pa pomeni, da se cenovna vojna med dobavitelji dejansko ne splača. Prihodnost je v vzpostavitvi dolgoročnejšega partnerstva med dobaviteljem in odjemalcem. Dobavitelji bodo konkurenčno prednost iskali v inovativnih in tehnološko podprtih rešitvah za odjemalce, ki bodo omogočale: dejavnejše prilagajanje odjema cenam ter inovativne rešitve na področju energetske učinkovitosti in storitev pametnih hiš.

 

Krešimir Bakič, Združenje CIGRE – CIRED

Sedaj smo skorajda na istem, kot na začetku proizvodnje električne energije – individualni viri, velika nestabilnost, kar želimo sedaj s tehnologijami urediti. In ko so se pojavili veliki generatorji, se je v ZDA pojavila regulacija o energetskih trgih. S tem je začela padati cena elektrike in postala je dostopna ljudem. Spremembe trgov pa so bile mogoče le z inovacijami in tako bo tudi sedaj.

Dekarbonizacija – razogljičenje je danes nujna, je pa nekaj dilem. Prvič, v letošnjem letu je na svetu predvidena poraba električne energije v višini 23.000 TWh. Končna raba energije pa 110.000 TWh, kar je cca 16-17 TW. Od tega želimo 3 TW sončne in 2 TW vetrne energije. Če zamenjamo fosilna goriva, kako naj v 25-30 letih dosežemo to raven? Vsakih 5 minut bi morali zgraditi en vetrni stolp s 5 MW, s sončnimi elektrarnami pa bi morali pokriti 40.000 km2. Gre za izredno zahtevni projekt, ki se ga loteva sedanja generacija. Je pa treba iti v to smer in s pomočjo tehničnih in ne-tehničnih inovacij lahko najdemo nove poti za rešitve težav. Drugič, vsako minuto je na svetu 115 ljudi več oziroma letno 60 milijonov na leto, ki seveda potrebujejo energijo. Narava nudi rešitve, ampak zasedenega bo vedno več prostora in cena energije bo rasla. Tretjič, sedaj so najboljši časi za inženirje in slabši za odjemalce. Govorjenje, da bo cena energije padala, je zavajanje ljudi. Cena bo samo rasla. Četrtič, regulatorjem je treba dati več moči. Petič, izpostavimo naj pomen regionalizacije, saj je potrebnega več sodelovanja.

 

Podnebno-energetski projekti – doseganje podnebno-energetskih ciljev

Države so se zavezale k energetsko podnebnim ciljem. Z namenom, da bi jih dosegle, oblikujejo nacionalne energetske politike, ki so osnova zakonodajam. Tveganja izvedbe projektov in tveganja delovanja projektov je mogoče zmanjšati in obvladovati, ko je zakonodajni okvir jasno določen za življenjsko dobo teh projektov. Ne gre samo za projekte v klasičnem smislu, gre za vse projekte energetike. Nismo v obdobju velikih projektov; ali znamo zaznati vse, kar lahko oblikujemo v energetske projekte, ki so deležni finančnih ali drugih spodbud, olajšav in ugodnega financiranja? Kaže, da imamo vrsto majhnih nepovezanih projektov, katerih stroški vodenja in financiranja ne utemeljujejo njihove realizacije. Med vsemi temi imamo odlične primere sodelovanja in vodenja projektov tudi preko državnih meja. Evropska komisija je ponovno predstavila možnosti združevanja financiranja iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) in evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) bodisi na ravni projektov bodisi prek finančnega instrumenta, kot je naložbena platforma.

 

Goran Novković, Gospodarska Zbornica Slovenije (GZS)

Dobra novica je ta, da so bile leta 2014 emisije iz virov, ki niso vključeni v shemo ETS, za 13,8 % nižje od letnega cilja. Prva indikacija za emisije v letu 2015 kljub višji gospodarski rasti tudi kaže na zmanjšanje emisij. Po sektorjih je stanje sledeče: pri prometu smo nekoliko nad načrti, pri široki porabi precej zaostajamo, pri kmetijstvu tudi, pri ravnanju z odpadki zaostajamo prav tako, v energetiki smo na dobri poti. Ne glede na to, da v letih 2013-2015 izpolnjujemo cilje, to ne pomeni dolgoročnega obvladovanja emisij. Ker pa promet predstavlja dobrih 50 % ne-ETS emisij in ker je variabilnost emisij iz tega sektorja zelo velika, bi lahko celo kratkotrajna, a zelo velika rast rabe pogonskih goriv resno ogrozila izpolnjevanje nacionalnega cilja.

Slaba novica pa je povezana s ceno. Skrb povzroča predvsem naslednje: da smo v deležu energetskih in okolijskih dajatev v vseh dajatvah v Sloveniji po zadnjih podatkih Eurostata prvi v EU. Res je, da jih večina izvira iz prometa, ampak pri nekaterih energetsko intenzivnih panogah so stroški za omenjeno izrazito visoki. Plačujemo torej visoko ceno. Z vidika gospodarstva je absolutno potrebno krožno gospodarstvo, a pri tem moramo najti najbolj konkurenčno krožno gospodarstvo. Ni vseeno, za kakšne vire in za kakšno učinkovito porabo se odločamo. Izbrati moramo projekte, ki so ekonomsko in trajnostno in nasploh najbolj učinkoviti. Zeleno je »biznis« in bo biznis (posel) tudi v prihodnje. Ampak za kakšen »zeleni biznis« se bomo odločali, je odvisno, koliko si ga bomo lahko privoščili.

Ključna izziva Slovenije:

  1. Kako doseči podnebne cilje z viri, ki bodo hkrati zagotavljali tudi stabilno oskrbo in konkurenčno končno ceno energije, vključno z vsemi dajatvami?
  2. Kako do čim bolj učinkovite rabe energije?

 

Sibil Svilan, SID Banka, Slovenska izvozna in razvojna banka

Za banke predstavljajo razlike med sedanjimi in prihodnjimi energetskimi sistemi prave izzive. SID banka je v okviru Evropskega združenja dolgoročnih investitorjev ELTI na srečanju COP21 podpisala izjavo, s katero se je zavezala k prispevku pri prehodu na nizkoogljično in podnebju prijazno gospodarstvo. Za financiranje pa so seveda potrebni projekti.

Banke gledajo na energetiko dolgoročno. Zanima jih cena energije, ki po njihovih predvidevanjih še dolgo ne bo rasla. Gre za vprašanje OVE in za vprašanje financiranja, zanima pa jih tudi krožni oziroma trajnostni razvoj. Gre za to, da slovenskemu gospodarstvu omogočimo enako konkurenčno primerljive pogoje, kot jih imajo drugi.

De-energetizacija: stalna rast v takšni obliki, kot jo poznamo, ni možna. Če želimo imeti trajnostni razvoj, moramo razmišljati o varčevanju, o zmanjševanju potreb po energiji.

Kakšne so možnosti financiranja?

I. EFSI – Evropski sklad za strateške naložbe
Finančni instrumenti EFSI: garancija EFSI, posojilo iz EFSI, so-financiranje skupaj z EFSI sredstvi, ali druge oblike financiranja projektov v kombinaciji z EFSI sredstvi; možnost kombiniranja s financiranjem iz drugih EU, regionalnih in nacionalnih programov in/ali sredstev evropske kohezijske politike,

II. EIAH (European Investment Advisory Hub) – Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe

  • SID banka je nacionalna vstopna točka – z Evropsko investicijsko banko (EIB) podpisan memorandum o razumevanju
  • Vzpostavitev projektne pisarne: sid.si/eiah

III. EIPP – Evropski portal naložbenih projektov

 

SID banka je pripravljena sofinancirati projekte, ki jih bodo nosilci projektov iz Slovenije uvrstili na EIPP z namenom iskanja virov financiranja, v kolikor bodo ti projekti ekonomsko upravičeni in skladni z namenom Zakona o Slovenski razvojni in izvozni banki (ZSIRB).

Problem Slovenije je, da nima horizontalno povezanih projektov. Za to bi bilo treba narediti horizontalno shemo, ki bo povezovala projekte med seboj. Primerjalno gledano z drugimi državami nimamo zamišljenega krožnega gospodarstva, torej medsebojno povezanih projektov. Seveda imajo podjetja svoje projekte, ki so tudi finančno zelo zahtevni, a za konkretne učinke jih je potrebno povezati na državni ravni. SID banka sledi razvoju v energetiki in opozarja, da moramo na tem področju slediti trendom v EU. Prav pri teh projektih je potrebno povezovanje energetskih sistemov in seveda vključevanje aktivnih porabnikov.

 

Hinko Šolinc, Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad

EKS postavlja dolgoročni cilj na področju toplote: v letu 2055 ogrevanje 100 % zagotoviti iz OVE in drugih nizkoogljičnih virov. Predpogoj za to je celovita energetska sanacija vseh stavb. Poleg individualne uporabe OVE v stavbah, tako za toploto kot električno energijo, bodo sistemi daljinskega ogrevanja eden od ključnih mehanizmov za doseganje tega cilja. Prednost sistemov daljinskega ogrevanja je predvsem v možnosti uporabe več različnih virov toplote in koncentriranem obvladovanju izpustov. Eko sklad nudi ugodne kredite za vse okoljske naložbe, vključno z energetsko sanacijo stavb in gradnjo sistemov daljinskega ogrevanja. Za različne projekte za povečanje energetske učinkovitosti, s poudarkom na celoviti energetski sanaciji stavb so, predvsem za fizične osebe, na voljo tudi subvencije.

 

Prof. Nevenka Hrovatin, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Katedra za ekonomijo  

Za doseganje energetsko podnebnih ciljev EU (20-20-20) je na ravni EU na voljo financiranje preko različnih programov:

  • Obzorje 2020 (raziskave, demonstracijski projekti, razvoj izdelkov do tržne prodaje
    • Project Development Assistance (PDA) – vključen je projekt ELENA in energetska obnova stavb v Ljubljani
    • ELENA (EIB – večji trajnostni investicijski lokalni in regijski projekti, do 90% stroškov tehnične pomoči)
  • EOL (Energetska obnova Ljubljane; 50.700.000 EUR vrednost investicije, javne stavbe v LJ, pilotni projekt za celo Slovenijo, energetsko pogodbeništvo (ESCO)
  • PDA projekti (zasebni in javni subjekti, od 6 do 50 milijonov EUR)
  • European Innovation Partnership (EIP) on Smart Cities and Communities (več kot 3000 mest)
  • European Energy Efficieny Fund (EEE F) (265 mio EUR – kreditno in lastniško financiranje za vse ravni države ter javne in zasebne subjekte, ki delujejo v njihovem imenu (JZP)
  • Universidad Politécnica de Madrid in Enertika (ESCO)
  • Private Financing for Energy Efficieny instrument (PF4EE) – LIFE program (program za okolje in podnebje)
  • European Structural & Investment Funds (ESIF) (450 mrd skupaj 2014-2020)
    • Institucija: Energy Efficiency Financial Institutions Group (EEFIG) (2013)
  • Novost: European Fund for Strategic Investments v kombinaciji z EFSI

Na voljo je tudi financiranje iz Slovenije tako za OVE kot učinkovito rabo energije (URE). Težava je financiranje URE s strani podjetij („energy efficieny gap“ – vrzel na področju energetske učinkovitosti); za okoljsko in energetsko učinkovite investicije so zainteresirana zlasti velika podjetja z velikim deležem stroškov energije, težave z investicijami torej v malih in srednjih podjetjih (MSP). Naša analiza kaže, da so podjetja, ki imajo vizijo in so uspešna v svojem delovanju, uspešna tudi na področju energetike, posledično je pri njih omenjena vrzel mala.

Pomembno je tudi energetsko pogodbeništvo (ESCO), v praksi pa se kažejo pomanjkanje zaupanja v tovrstne projekte, pomanjkanje informacij ter tudi problem pridobivanja kreditov za uspešno izvedbo projektov. Predlaga se razvoj trga (majhno število udeležencev), ustanovitev ESCO združenja, pomoč države pri izmenjavi dobrih praks in tehničnih pomoči ter informiranju ipd.

Pametna omrežja z vidika financiranja predstavljajo zapleten problem, saj je tudi njihova naloga kompleksnejša in morda je potrebno proučiti gospodarnost njihovega razvoja in jih temeljiteje vključiti v regulatorni okvir. V povezavi s tem je treba odločno rešiti problem nadaljnjega razvoja elektromobilnosti in za to potrebne infrastrukture. Družba, okolje in ekonomija, so trije pomembni cilji. Ekonomija mora najti pot, kako financirati projekte, ki morajo dajati koristi družbi in okolju. Postavita se vprašanje in izziv, kako lahko OVE sama povrne vse stroške financiranja družbi. Potrebno je analizirati, ali so bile vse odločitev doslej smotrne in ali so imele celovite koristi.

 

Ivan Šmon, Elektro Gorenjska

Pametna omrežja v naši državi na nivoju distribucij so v razvoju in ta je načrtovan. Razvoj poteka tudi v sodelovanju z industrijo in raziskovalnimi inštituti. Elementi pametnih omrežij se razvijajo in vključujejo v sistem; nekateri, denimo hranilniki, si pot utirajo počasneje. Sam sistem ravnanja z energijo, ki ga lahko imenujemo pametno, pa je pri nas že stalnica, tako sta tudi stalnica in tradicija uvajanje novih tehnologij prenosa in distribucije. Najnovejša analiza kaže, da je Slovenija v EU druga glede na vlaganja v pametna omrežja na prebivalca in glede na finančna vlaganja v omrežja. Podjetja se prilagajajo novim zahtevam, zaradi tega tako načrtujejo omrežja in seveda z njimi tudi obratujejo. S pametnimi omrežji nudimo nove storitve, na ta način omogočamo tudi novim akterjem uporabo le-teh. Žal pa interesa za to ni prav veliko. Slovenska distribucijska podjetja smo že pred leti sestavila program razvoja tega procesa, sodeloval je tudi sistemski operater. Smer razvoja pametnih omrežij v državi je torej podana; ob tem pa sodelujemo tudi z mednarodnimi skupinami in smo aktivni v strokovnih organizacijah. Razvoj slovenskih pametnih sistemov smo razdelili na stopnje, etape. Glede na to ocenjujemo tudi dejansko stanje in tudi, kaj je treba še narediti. Analiza kaže, da temu sledimo in pravzaprav ne odstopamo od načrtovanega. Najodločnejši napredek je na področju avtomatizacije omrežij in vodenja omrežij. Žal so finančna sredstva za nekatere projekte (primer dinamične tarife) predvidene šele za drugi regulatorni okvir.

 

Jože Špiler, GEN energija, d. o. o.

Odločanje o EKS naj bo na podlagi dejstev, celovito, transparentno, strokovno utemeljeno in na enakovredni obravnavi vseh tehnologij. Za razvoj družbe, države je pomembno, da se spremenijo prioritete in se prednostno investira v tiste vire, ki hkrati v največji meri zadostijo zahtevam energetske »trileme« in trajnostnega razvoja.

Elektrifikacija z nizkoogljičnimi viri je pomemben ukrep URE, ki bo omogočal zmanjšanje skupne rabe energije na račun povečane porabe električne energije. Ker so energetski projekti dolgoročni, so odločitve o nadaljnjem razvoju energetike potrebne danes. Dekarbonizacija je zahteven proces, ki ni zastonj in ekonomsko obremenjuje generacije. Potek tega procesa in izbrana pot sta odvisna od razmer v državah in seveda energetskih mešanic, ki jih je potrebno razogljičiti. To je pomembno vprašanje EKS. Slovenija je pokazala, da obvladuje jedrsko energijo, izkazalo se je, da je tudi ta jedrska opcija smotrna in gospodarsko uspešna. Odlašanje o energetski mešanici je nesprejemljivo in neodgovorno ravnanje do vseh bodočih generacij. Potrebujemo nov pristop k izvajanju projektov državnega pomena – skladno z Uredbo 347/2013/EU (uredba o projektih skupnega interesa – PCI). Zaradi posledic in odnosa do okolja je potrebno ukrepati hitro, jedrska energija lahko prispeva k uspešnejšemu gospodarstvu in s tem tudi nizu potrebnih investicij v energetiki.

 

Urban Odar, Gospodarsko interesno združenje za distribucijo zemeljskega plina (GIZ DZP)

Zemeljski plin je fosilno gorivo, učinkovite plinske tehnologije ter zemeljski plin (manj ogljično gorivo) pomenijo nižje emisije CO2 (plin omogoča tudi: nove tehnologije, dodajanje obnovljivega plina v plinovodno omrežje, itd). Daljinski energetski sistemi so izjemno pomembni, saj omogočajo posege pri končnem porabniku ter racionalizacijo rabe energije. Daljinski sistemi v državi so potrebni prenove, kar je investicijski izziv. Obnova in vpeljava sodobnih tehnologij prispevata k zmanjševanju emisij ter večjim energetskim prihrankom ter čistejšemu zraku. Zemeljski plin je pomemben energent daljinske energetike. Plin je neposredno primerljiv z drugimi energenti. Analize kakovosti zraka, ki so bile opravljene v Mariboru (9 občin), kažejo, da je kakovost zraka neposredno povezljiva z uporabo kakovostnih energentov.

Plinovodna omrežja so izjemno učinkovita, zemeljski plin pa je v večini primerih na področjih, kjer lahko bistveno vpliva tudi na izboljšanje kakovosti zraka. V Sloveniji je trenutno 33.000 neaktivnih priključkov, ki bi, če bi jih aktivirali, pomembno vplivali na kakovost zraka. V državi bo treba uravnotežiti podnebno-energetske ukrepe z ukrepi na področju kakovosti zraka. Investicije v tovrstne rešitve so dolgoročne, zaradi tega je treba biti pazljiv tudi pri pravilih, ki zahtevajo mejne vrednosti zraka, saj lahko tehnične rešitve, ki jih uvedemo sedaj, v prihodnje ne zadoščajo zahtevam (kar se lahko primeri z uporabo biomase kot energenta).

 

Jože Torkar, Petrol d.d., Ljubljana  

V procesu hitre realizacije celovitih energetskih prenov stavb javnega sektorja ležijo pasti. Energetsko pogodbeništvo-partnerstvo, ki je odvisno od javnih podjetij, je v praksi zelo neučinkovito. Projekti so, interesi za njih tudi. Javni sektor jasno sporoča, da je pogodbeniški odnos zelo zaželen, MzI je naredilo dosti na tem področju. Dokument za javno zasebno partnerstvo je dober. Problem partnerjev pa je, da so med seboj nekoordinirani, posebej velja to za javni sektor. Javno-zasebno partnerstvo naleti na čeri pri izvajanju, o tem pričajo realni projekti, ki so bili zastavljeni, pa ne napredujejo zaradi banalnih vzrokov, kot je na primer izmenjava energetskih podatkov. Ključno vprašanje je, ali lahko iz kohezijskih sredstev pravočasno še dobimo dovolj denarja. Problem je tudi v vedenju in izobraževanju javnih uslužbencev oziroma tistih, ki bi naj vodili projekte po sektorjih. Problem je tudi, saj nosi vsa tveganja zasebni partner, ta izgublja finančno in s tem tudi sposobnost izvajanja drugih, paralelnih projektov. Vprašanje je, če sploh lahko vse možnosti, ki so na voljo, izkoristimo. Če bi bila realizacija odvisna od privatnega sektorja, bi se po oceni privatnega sektorja procesi razvijale hitreje. Po drugi strani pa je energija postala poceni in javni sektor nima več interesa za izvajanje projektov. Povezati bi se morali tudi v energetskih procesih, kot je upravljanje s toploto in hladom ter tudi vodo. Ti so osnova pametnemu ravnanju z energijo (pametna omrežja). Ta znanja so tradicionalna v naši državi.

V repliki je MzI pojasnil, da so bile pripravljene smernice za pogodbeništvo in da je bilo pripravljeno tudi izobraževanje. Seveda pa je izvajanje smernic v praksi na bremenih zainteresiranih.

 

Miran Fužir, Petrol Energetika, d.o.o. in Kristijan Plesnik, Metal Ravne, d.o.o.

Industrija se srečuje s procesi racionalizacije in zmanjševanja energije, s tem postaja uporaba odpadne toplote vedno bolj upravičena, seveda pa tudi izziv. Prav te tehnologije so drage in v praksi še vedno težko ekonomsko upravičljive. Problem uvajanja energetsko varčnih tehnologij otežuje tudi tehnološki postopek v industriji. Primer: proizvodnja jekla ni v pasu in je običajno časovno zamaknjena glede na energetsko porabo, ki bi lahko koristno uporabila odpadno energijo in jo spreminjala v koristno. Virov odpadne toplote v industriji je več in to na različnih lokacijah v procesu proizvodnje. Tudi to otežuje zajemanje odpadne toplote. Izkaže se, da je potrebno pogosto v ta proces vključiti tudi več podjetij, akterjev.

Industrija in lokalne skupnosti lahko sodelujejo in v Sloveniji imamo primer dobre prakse na tem področju – koristna izraba odvečne toplote metalurških procesov za namene daljinskega ogrevanja in priprave sanitarne tople vode na Ravnah na Koroškem. V jeklarski industriji se veliko energije nekoristno sprosti v okolje. Največjo ekonomsko in energetsko učinkovitost dosežemo, če odvečno toploto porabimo za druge namene na samem mestu izvora ali pa jo vračamo ponovno v tehnološki proces. Izziv predstavlja nekontinuirano obratovanje agregatov in naprav ter odkrivanje ustreznih ponorov toplote. Danes trenutno dostopne tehnologije za izkoriščanje odvečne toplote za proizvodnjo električne energije brez dodatnih subvencij v industriji še niso ekonomsko zanimive.

SKLEPI KONFERENCE

I. Sklepi uvodnega dela konference

  1. Podnebno-energetskim zavezam sledijo politike, tem zakonodaje, tem pa regulatorni okvirji. Usklajenost vseh teh zmanjšuje tveganja za investiranje v nove projekte, delovanje infrastrukture in delovanje trga ter uvajanje novih storitev. Na nacionalni ravni imamo področje prometa, gradbeništva, gospodarstva, kmetijstva, izobraževanja in še mnoga druga, vsako s svojo politiko. Velja jih tesno povezati in jim dodati nove smeri.
  2. Družbeno-ekonomski ter tehnični kazalci o nacionalni energetiki kažejo, da ima ta vse potenciale za prihodnji razvoj. Energetika je ekonomsko stabilna panoga in zmožna razvijati in uvajati nove storitve – nove energetske dejavnosti. Preobrazbo v energetiki Slovenija zmore tudi glede gospodarskih potencialov, saj ima energetika samo 2,5 % vseh zaposlenih, dohodek energetike znaša 13,7 % vsega nacionalnega, dodana vrednost v tej panogi je 2,5-višja kot v povprečju v gospodarstvu.
  3. Preobrazba energetike, ta se pojavlja tudi v tako imenovani obliki »digitalizacije«, predstavlja priložnost za nove storitve na energetskih trgih pa tudi v drugih panogah. Tudi nacionalni energetski program, to je energetska politika, mora biti usklajen z drugimi sektorskimi politikami. Projekti morajo biti oblikovani tako, da segajo prek svojih sektorskih meja. V to je potrebno usmerjati projekte, izobraževanje, podjetja in spodbude.
  4. Družba temelji na energiji, gospodarstvo je še posebej odvisno od zanesljive oskrbe. Države zapirajo meje in možnosti dostopa do poceni virov, odločajo se za zelo različne politike – kar pri elektriki pomeni velike razlike v ceni –, s čimer dajejo prednost svojemu gospodarstvu. Slovenija ima veliko dobrih izkušenj z obnovljivimi viri energije (OVE), predvsem hidro energijo, ter z uporabo jedrske energije. Proizvodnja električne energije po tretjinah glede na vire je prednost. Del prihodnosti naj bo nizkoogljična, razogljičena proizvodnja, Slovenija naj bo konkurenčna tudi pri ogljičnem odtisu in zelenih tehnologijah.
  5. Energetska podjetja in gospodarstvo iščeta priložnosti za projekte in storitve, zaradi tega potrebujemo nacionalni energetski program (Energetski koncept Slovenije – EKS). Ob transparentni zakonodaji želimo tudi predvidljiv regulatorni okvir. Delo in vloga energetskega regulatorja sta zelo pomembna.
  6. Osredotočati se bo treba na projekte, ki so ekonomsko upravičeni, ekološko sprejemljivi in energetsko učinkoviti. Zavedati se moramo odgovornosti, ki jo imamo do okolja in deležnikov, predvsem generacij, ki prihajajo, saj prepuščamo posledice naših dejanj prav njim. Za doseganje ciljev je odgovorna država, pri njihovi realizaciji bo ključnega pomena sodelovanje vseh akterjev na področju energetike, tudi regulatorja, in visoka stopnja zavezanosti k izvajanju predlaganih ukrepov.
  7. Priča smo paralelnima postopkoma, procesoma. Postopku na nivoju EU, kjer se ustvarja »evropski energetski koncept«, in postopku na nacionalnem nivoju, kjer že kreiramo našo nacionalno energetsko politiko. Povezava med obema procesoma je nujna. Ob tem je slednje nujno potrebno uskladiti še s sektorskimi politikami v državi.
  8. Tesneje je treba povezovati aktivnosti, ki obravnavajo razogljičenje in OVE. To so tudi evropsko podprte usmeritve, ki težijo k večji energetski samozadostnosti, kar je ena ključnih prioritet Evropske komisije in učinkovite Energetske unije.
  9. »Zeleno je posel«. Globalno lahko uspemo z »zelenim«, saj zeleno pomeni učinkovito, učinkovito pa cenovno ugodno. Zato je razogljičenje ena najbolj pomembnih poslovnih priložnosti. Trije glavni mehanizmi financiranja za to pa so: (i.) Instrument za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility – CEF), (ii.) Evropski sklad za strateške naložbe (European Fund for Strategic Investments – EFSI) in (iii.) zasebni kapital.
  10. Slovenija mora biti samozavestnejša. Posebej je to pomembno za sodelovanje v evropskem prostoru, različnih platformah, saj je to ključni način komuniciranja z gospodarstvom in drugimi deležniki, recimo znanostjo. Že sedaj je potrebno razmišljati in se pripravljati za sodelovanje v načrtovanju naslednjega programskega obdobja.

 

II. Sklepi Upravljanje podnebno-energetske politike

  1. Governing an energy sector as: »jazz or symphony?« This is the core of the discussion about the governance of the energy sector. Namely, in the symphony, a conductor makes the rules and decisions how to play, whereas at jazz, every player plays on his or her tune, but it all has to fit together for a nice tune. The discussion on the governance is about who makes the decisions and the outcome of these two alternative ways could be very different.
  2. Podnebno energetska politika bo morala upoštevati in odgovoriti na pet ključnih izzivov: (i.) zanesljivost oskrbe s plinom, (ii.) zanesljivost oskrbe z elektriko, (iii.) preoblikovanje energetskega trga, (iv.) aktivni porabniki, ki postajajo tudi proizvajalci ter (v.) »digitalizacija« energetike.
  3. When you formulate an energy concept – policy in Slovenia, once you think in a context of more regional cooperation and more regional integration versus national solutions, then the regional cooperation might support both – solutions that are climate friendly and cost efficient.
  4. Zanesljivost oskrbe z energijo je tema, ki je povezana z evropsko energetiko in sodelovanjem nacionalnih energetik v okviru regionalnih. Kljub temu, da vloga zemeljskega plina kot ogljikovodika v bodoče ne bo dominantna, bo prispeval tudi k procesu razogljičenja, zanj pa je treba zagotoviti različne vire in poti.
  5. Pariški podnebni sporazum je začetek poti, je nova paradigma razvoja in bo zahteval proaktivno delo vseh politikov, strokovnjakov, nevladnih organizacij, gospodarstva, skratka vseh akterjev. Vsak sektor bo moral izpolniti svoje poslanstvo, tudi energetika, verjetno več kot drugi sektorji. Vključno z energetiko vsi sektorji pričakujejo in potrebujejo pravočasen, trden in zanesljiv politični signal, da bodo lahko trajnostno investirali.
  6. Pomembno je energetsko osveščanje, da bodo vsi v energetskem procesu – od končnih porabnikov do proizvajalcev – prepoznali povezavo in medsebojne odvisnosti. To zavedanje je izjemnega pomena za sprejemanje pravilnih odločitev na nacionalnem nivoju. Energetski sistemi, ki jih imamo, so dobri, vendar jih bo treba nadgraditi.
  7. Reguliranje je dinamični proces, ki se odziva na cilje, ki jih postavi država. Zaradi tega je osvežitev nacionalne energetske politike nujna. Razmisliti bo treba tudi o potencialnem prehodu na dinamično reguliranje oziroma dinamično določanje tarif. Slovenija je pred transformacijo trga in s tem reguliranja. Potrebno se je zavedati, da bo treba investirati v prenovo določenih sistemov ali energetskih objektov, hkrati pa tudi veliko energije in sredstev vložiti v izgradnjo novih potrebnih infrastruktur za prehod v nizkoogljično družbo. Med drugim bo treba OVE postaviti na povsem tržne osnove.
  8. Dve tretjini primarne energije, ki je porabimo, zavržemo. Izrabimo najprej tisto, kar nam uhaja iz rok, ker je to najceneje. Pri EKS je potrebna izdelava realne ocene bodočih potreb po energiji, pri čemer naj se upošteva optimalna izraba razpoložljivih lastnih virov. Torej je potrebno narediti čim bolj realne prognoze. Prometu je treba nameniti posebno pozornost, EKS pa mora poskrbeti, da procesi privatizacije ne znižajo kakovosti in zanesljivosti oskrbe z energijo.
  9. V procesu razogljičenja se je potrebno posvetiti dolgoročnim ekonomskim učinkom. Kar je ekonomko upravičljivo po sedanjih kriterijih, verjetno ne bo izpolnjevalo prihodnjih. V tem trenutku ne poznamo tehnologij in tehnoloških rešitev, ki bodo uporabne in ustrezne v prihodnje.

 

III. Sklepi Oblikovanje novega trga – energetsko preoblikovanje

  1. What kind of dynamics can we expect in the future? For the renewables, they already represent a substantial size and we can expect that their volume will increase. This will increase the burden for the distribution system operators (DSOs) and transmission system operators (TSOs) because most of the equipment (PV, wind, storage, demand-response, electric cars) is connected to the grid. The industry will have to change its mindset from a central administrator to a decentral enabler.
  2. Distribution system operators (DSOs) are becoming key players in enabling a successful energy transition while providing a high-quality, stable and safe service to all customers. There is a complete change of a paradigm from what we have seen in the past when market was ruled from top. Now, the business direction is reversing: we are building the energy market from bottom, from low voltage and end-consumer. Industry and regulators are dealing with it differently, in some countries more efficiently than in others. Neutral market facilitation therefore means that they will have to go beyond doing the core business, this is of moving the electricity around; they will have to increase the quality, ensure stability and optimisation of the system, make sure that technical efficiency and effectiveness are maximised, and they also have to develop smarter concepts in terms of grids and systems – this is where the biggest challenges lie. There are four big issues in this respect: (i.) demand response, (ii.) energy storage – there is a grey area between distribution and retail supply, (iii.) information and communications technology (ICT) solutions – a lot of ICT providers will enter the market, (iv.) network tariffs. We can create the same level of interest – as it happened with the telecommunication sector – also in the electricity. Without proper pricing the grids will not be properly optimised.
  3. Če že vzpostavljamo Energetsko unijo, potem posamezna država članica ne bi smela sprejemati zakonodaje, ki ima čezmejni vpliv. To bi morala urediti evropska zakonodaja. Zmanjšati moramo tudi vpliv podpornih mehanizmov na trgu in preprečiti prekomerno regulacijo ter prepletanje tržnih in netržnih dejavnosti.
  4. V elektrodistribucijskem sistemu imamo vgrajenih 45 % pametnih števcev, do leta 2020 jih moramo imeti 80 %, kar bomo zagotovo uspeli izvesti. Strah je, da bo pri večji prožnosti trgov zaostajala regulativa in interes odjemalcev, da bi bili aktivni. Pri tem so ključni pametni števci in pametna omrežja, regulativa pa mora biti predvidljiva. Bistveno je tudi trgovanje čim bližje realnemu času ter izgradnja manjkajoče oziroma boljša uporaba obstoječe elektroenergetske infrastrukture.
  5. Smo za razogljičenje, večji izkoristek, ampak zadeva mora biti izvedljiva in uporabnik jo mora na koncu plačati. OVE niso sami sebi namen, niso namenjeni dolgoročnim in finančnim naložbam, ampak oskrbi odjemalcem s kakovostno energijo, ki je okolju prijazna, ki bo dolgo trajala. Namen oskrbe torej ni borba, ampak sozvočje.
  6. Treba je postaviti temelje za razvoj energetskega trga, ki bo omogočal napredno ravnanje z energijo. Pametni števci bodo pomagali, da bodo odjemalci lahko sodelovali v izravnavi sistema, kar zdaj ne počno. Pri tem se trgovanje širi s trga za dan vnaprej (day ahead) na trgovanje znotraj dneva (intraday), kar pomeni, da se dolgoročno trgovanja vse bolj premika k času same izmenjave električne energije. Treba je zagotoviti fleksibilnost zakonodaje, da se prilagaja zahtevam trga.
  7. Novi energetski zakon (EZ-1) je močno okrepil varstvo potrošnika. Med drugim slovenski dobavitelj ne more več vezati potrošnika na svoje storitve dobave elektrike dlje kot eno leto. Kljub temu, da se pravice potrošnikov večajo, pa iz poročil Agencije za energijo o stanju na področju slovenske energetike izhaja, da je število menjav dobaviteljev v letih od 2012 upadalo. Razlog lahko pripišemo predvsem zanemarljivim razlikam v maloprodajnih cenah. To pa pomeni, da se cenovna vojna med dobavitelji dejansko ne splača. Prihodnost je v vzpostavitvi dolgoročnejšega partnerstva med dobaviteljem in odjemalcem. Dobavitelji bodo konkurenčno prednost iskali v inovativnih in tehnološko podprtih rešitvah za odjemalce, ki bodo omogočale: dejavnejše prilagajanje odjema cenam ter inovativne rešitve na področju energetske učinkovitosti in storitev pametnih hiš.
  8. Dekarbonizacija, razogljičenje je danes nujna, postavlja pa vrsto dilem. Prvič, v letošnjem letu je na svetu predvidena poraba električne energije v višini 23.000 TWh. Končna raba energije pa 110.000 TWh, kar je cca 16-17 TW. Od tega želimo 3 TW sončne in 2 TW vetrne energije. Če nameravamo zamenjati fosilna goriva, kako naj to storimo v 25-30 letih? Vsakih 5 minut bi morali zgraditi en vetrni stolp s 5 MW, s sončnimi elektrarnami pa bi morali pokriti 40.000 km2. Razogljičenje je zelo zahteven projekt, ki ga pričenja sedanja generacija, trajal pa bo še naslednjo. Odločitev o tem in zaveze povezane s tem je potrebno udejaniti. Pri tem je potrebno uporabiti tehnične in netehnične inovacije, ki ponujajo rešitve na tej poti. Drugič, vsako minuto je na svetu 115 ljudi več oziroma letno 60 milijonov, ki potrebujejo energijo. Narava nudi rešitve, ob tem pa moramo vedeti, da okoljski standardi rastejo, prostora za pridobivanje energije bo vedno manj, prav tako tudi surovin. Posledica tega bo rast cene energije. Tretjič, prav ti izzivi pomenijo najboljše čase za inženirje in slabše za odjemalce. Mnenja o padcu cen energije so zavajanja. Četrtič, regulatorjem je treba dati več moči. Petič, pomen regionalizacije je zelo velik, potrebno je več sodelovanja.

 

IV. Sklepi Podnebno-energetski projekti – doseganje podnebno-energetskih ciljev

  1. Dobra novica je ta, da so bile leta 2014 emisije iz virov, ki niso vključeni v shemo ETS, za 13,8 % nižje od letnega cilja. Slaba novica je povezana s ceno. Skrb povzroča predvsem naslednje: da smo v Sloveniji v deležu energetskih in okoljskih dajatev v vsoti vseh dajatev (po aktualnih podatkih Eurostata) prvi v EU. Z vidika gospodarstva je absolutno potrebno krožno gospodarstvo, a pri tem moramo najti najbolj konkurenčno krožno gospodarstvo. Izbrati moramo projekte, ki so ekonomsko in trajnostno in nasploh najbolj učinkovito. Ključna izziva Slovenije:
    • Kako doseči podnebne cilje z viri, ki bodo hkrati zagotavljali tudi stabilno oskrbo in konkurenčno končno ceno energije, vključno z vsemi dajatvami?
    • Kako do čim bolj učinkovite rabe energije?
  2. Za banke predstavljajo razlike med sedanjimi in prihodnjimi energetskimi sistemi prave izzive. Banke gledajo na energetiko dolgoročno. Zanima jih cena energije, ki po njihovih predvidevanjih še dolgo ne bo rasla. Gre za vprašanje OVE in za vprašanje financiranja, zanima pa jih tudi krožni oziroma trajnostni razvoj. Gre za to, da slovenskemu gospodarstvu omogočimo enako konkurenčno primerljive pogoje, kot jih imajo drugi. Problem Slovenije je, da nima horizontalno povezanih projektov. Za to bi bilo treba narediti horizontalno shemo, ki bo povezovala projekte med seboj. Primerjalno gledano z drugimi državami nimamo zamišljenega krožnega gospodarstva, torej medsebojno povezanih projektov. Seveda imajo podjetja svoje projekte, ki so tudi finančno zelo zahtevni, a za konkretne učinke jih je potrebno povezati na državni ravni. SID banka sledi razvoju v energetiki in opozarja, da moramo na tem področju slediti trendom v EU.
  3. EKS postavlja dolgoročni cilj na področju toplote: v letu 2055 ogrevanje 100 % zagotoviti iz OVE in drugih nizkoogljičnih virov. Predpogoj za to je celovita energetska sanacija vseh stavb. Poleg individualne uporabe OVE v stavbah, tako za toploto kot električno energijo, bodo sistemi daljinskega ogrevanja eden od ključnih mehanizmov za doseganje tega cilja. Prednost sistemov daljinskega ogrevanja je predvsem v možnosti uporabe več različnih virov toplote in koncentriranem obvladovanju izpustov.
  4. Težava je financiranje URE s strani podjetij (»energy efficieny gap« – vrzel na področju energetske učinkovitosti); za okoljsko in energetsko učinkovite investicije so zainteresirana zlasti velika podjetja z velikim deležem stroškov energije, težave z investicijami torej v malih in srednjih podjetjih (MSP). Analiza kaže, da so podjetja, ki imajo vizijo in so uspešna v svojem delovanju, uspešna tudi na področju energetike, posledično je pri njih omenjena vrzel mala.
  5. Pomembno je tudi energetsko pogodbeništvo (ESCO), v praksi se kažejo pomanjkanje zaupanja v tovrstne projekte, pomanjkanje informacij ter tudi problem pridobivanja kreditov po obrestnih merah za uspešno izvedbo projektov. Postavita se vprašanje in izziv, kako lahko OVE sama povrne vse stroške financiranja družbi.
  6. Pametna omrežja v naši državi na nivoju distribucij so v razvoju in ta je načrtovan. Elementi pametnih omrežij se razvijajo in vključujejo v sistem; nekateri, kot so hranilniki, si pot utirajo počasneje. Najnovejša analiza kaže, da je Slovenija druga v EU glede na vlaganja v pametna omrežja na prebivalca in glede na finančna vlaganja v omrežja. Slovenska distribucijska podjetja so že pred leti sestavila program razvoja tega procesa, sodeloval je tudi sistemski operater.
  7. Za razvoj družbe, države je pomembno, da se spremenijo prioritete in se prednostno investira v tiste vire, ki hkrati v največji meri zadostijo zahtevam energetske »trileme« in trajnostnega razvoja. Elektrifikacija z nizkoogljičnimi viri je pomemben ukrep URE, ki bo omogočal zmanjšanje skupne rabe energije na račun povečane porabe električne energije. Ker so energetski projekti dolgoročni, so odločitve o nadaljnjem razvoju energetike potrebne danes. Dekarbonizacija je zahteven proces, ki ni zastonj in ekonomsko obremenjuje generacije. Potek tega procesa in izbrana pot sta odvisna od razmer v državah in seveda energetskih mešanic, ki jih je potrebno razogljičiti. Odlašanje o energetski mešanici je nesprejemljivo in neodgovorno ravnanje do vseh bodočih generacij.
  8. Daljinski energetski sistemi so izjemno pomembni, saj omogočajo posege pri končnem porabniku ter racionalizacijo rabe energije. Daljinski sistemi v državi so potrebni prenove, kar je investicijski izziv. Zemeljski plin je pomemben energent daljinske energetike. Plin je neposredno primerljiv z drugimi energenti. Plinovodna omrežja so izjemno učinkovita, zemeljski plin pa je v večini primerih na področjih, kjer lahko bistveno vpliva tudi na izboljšanje kakovosti zraka. V Sloveniji je trenutno 33.000 neaktivnih priključkov, ki bi, če bi jih aktivirali, pomembno vplivali na kakovost zraka. V Sloveniji bo treba uravnotežiti podnebno-energetske ukrepe z ukrepi na področju kakovosti zraka. Investicije v tovrstne rešitve so dolgoročne, zaradi tega je potrebno biti pazljiv tudi pri pravilih, ki zahtevajo mejne vrednosti zraka, saj lahko tehnične rešitve, ki jih uvedemo sedaj, v prihodnje več ne zadoščajo zahtevam, kar se lahko primeri z uporabo biomase kot energenta.
  9. Energetsko pogodbeništvo-partnerstvo, ki je odvisno od javnih podjetij, je v praksi zelo neučinkovito. Projekti so, interesi za njih tudi. Javni sektor jasno sporoča, da je pogodbeniški odnos zelo zaželen, MzI je naredilo precej na tem področju. Dokument za javno zasebno partnerstvo je dober. Problem partnerjev pa je, da so med seboj nekoordinirani, posebej velja to za javni sektor. Javno-zasebno partnerstvo naleti na čeri pri izvajanju, o tem pričajo realni projekti, ki so bili zastavljeni, pa ne napredujejo zaradi banalnih vzrokov, kot je na primer izmenjava energetskih podatkov. Ključno vprašanje je, ali lahko iz kohezijskih sredstev pravočasno še dobimo dovolj denarja. Pravzaprav gre tudi za to, da lahko na ta način prihranimo z energijo, gre za energetski prihranek. Problem je tudi v vedenju in izobraževanju javnih uslužbencev oziroma tistih, ki bi naj vodili projekte po sektorjih.
  10. Industrija se srečuje s procesi racionalizacije in zmanjševanjem rabe energije, s tem postaja uporaba odpadne toplote vedno bolj upravičena in tudi izziv kljub tehnološkim problemom. Te energetske tehnologije so še drage in v praksi še vedno težko ekonomsko upravičljive. Virov odpadne toplote v industriji je več in to na različnih lokacijah v procesu proizvodnje, kar otežuje zajemanje odpadne toplote. Prav zaradi tega je potrebno pogosto v ta proces vključiti tudi več podjetij, akterjev. Industrija in lokalne skupnosti lahko sodelujejo in v Sloveniji imamo primer dobre prakse na tem področju

 

Povzetek poudarkov in sklepov temelji na prispevkih, ki so jih podali naslednji predavatelji in soustvarjalci vsebin: Franc Žlahtič, Martin Novšak, Marjan Eberlinc, Peter Gašperšič, Violeta Bulc, Dejan Crnek, Einari Kisel, Jean-Michel Glachant, Péter Kaderják, Anne Galkina, Zoran Kus, Danijel Levičar, Duška Godina, Alojz Poredoš, Hans Ten Berge, Stefan Ulreich, Gian Carlo Scarsi, Romana Jordan, Bojan Luskovec, Djordje Žebeljan, Andraž Šavli, Mateja Čuk, Krešimir Bakič, Goran Novković, Sibil Svilan, Hinko Šolinc, Ivan Šmon, Nevenka Hrovatin, Jože Špiler, Urban Odar, Jože Torkar, Miran Fužin, Kristijan Plesnik, Danijel Črnčec, Urška Dolinšek, Ana Vučina Vršnak, pa tudi udeleženci konference, ki so sodelovali v razpravah.