Sklep EPC2

Sklepne ugotovitve konference Razmislek o energetiki (Energy policy consideration) – Nujnost sodelovanja energetskih politik (The urgency of international cooperation),

ki sta jo pripravila
Slovenski nacionalni komite Svetovnega energetskega sveta (SNK WEC) in Energetska zbornica Slovenije
v Ljubljani, 19. maja 2014
Na konferenci je sodelovalo šestnajst govorcev, ki so predstavljali vlado R Slovenije, Evropski parlament, Evropsko komisijo, znanstveno raziskovalne organizacije iz Evrope in Rusije, evropska strokovna združenja, energetska podjetja oziroma njihova evropska združenja ter Svetovni energetski svet.
1. Energetski trg Unije in aktivnosti nacionalnih regulatorjev v okvirjih energetske politike in nujnost harmonizacij
Evropska energetska politika, ki usmerja, energetiko Unije temelji na sprejeti zakonodaji, podnebno energetskih ciljih Unije, sodelovanjem s tretjimi državami ter sosednjimi regijami in aktivnostmi v okvirih mednarodnih združenj. Letošnje leto je mejnik za notranji energetski trg Unije, ta mora biti popolnoma vzpostavljen, nove energetsko podnebne cilje, ki bi naj bili usmerjeni v obdobje po letu 2030 in dlje ter vzpostavitev dolgoročnega energetskega sodelovanja s sosednjimi regijami, državami izvoznicami energentov ter tistimi, ki so pomembne za transport energentov.
Kljub sprejeti enotni zakonodaji in vzpostavljenem enotnem energetskem trgu smo priča nehomogenemu izvajanju zakonodaje, neenotnemu izvajanju energetske politike in večstranskim dialogom s tretjimi državami. Energetska zakonodaja je namreč implementirana v vse nacionalne zakonodaje, njeno izvajanje v praksi je mnogovrstno in še potrebno intenzivnega usklajevanja in poenotenja. Koordinirano delo nacionalnih energetskih regulatorjev je zgledno postavljeno, učinki nacionalnih regulatorjev so odvisni od dejanskih stopenj implementacije zakonodaje, doslednosti njenega izvajanja in neodvisnosti regulatorjev.
2. Nacionalne energetske politik je mogoče oceniti, analizirati in poenotiti
Analiza nacionalnih energetik Unije po kriterijih »Energetske trilemme«: energetski kapital, zanesljivost oskrbe in okoljska sprejemljivost kaže njihovo učinkovitost posameznih državah. Analiza kaže, da je mogoče države Unije razvrstiti v štiri različne tipe. Rezultati analiz so dobro in potrebno vodilo nacionalnim politikam za medsebojno primerjavo in določanje njihovih prihodnjih smeri.
3. Koordinacija nacionalnih energetskih politik v smer enega glasu
V naloge učinkovitega poenotenja in realizacijo evropske energetske politike so vpeti vsi nivoji od vlad držav članic do evropskega parlamenta. Njihove naloge, dolžnosti in kompetence so definirane dobro, pravila in stališča za udejanjanje tega so sprejeta s konsenzom. Kljub temu smo priča zapiranju nacionalnih energetik v nacionalne meje in zagovarjanju in udejanjanju le nacionalnih interesov. Realizacijo teh je prepuščena tudi velikim energetskim družbam, ki v energetskem dialogu prevzemajo regionalne pobude, tudi prek meja Unije. Pogosto prav to vpliva na sosednje države, predvsem na manjše, z manjšimi gospodarstvi in posledično manjšimi energetskimi sistemi. Njihov položaj postaja ob odločitvah »velikih« podrejen, s čimer so povezane tudi ekonomske posledice. Ob tem se postavlja pomembno vprašanje: »Kako koordinirati medsebojno nacionalne energetske programe?« Izkušnje tovrstnih koordinacij v okvirjih ENTSO dajejo vzpodbude rezultate.
Koordiniranje energetskih interesov v en glas, je nujno in usodno tudi ob aktualnih dogodkih, kot je primer »Ukrajina«.
4. Energetska infrastruktura kot prednostno področje skupne energetske politike
Povezovanje Unije z energetsko infrastrukturo je še vedno prednostno in nujno potrebno področje energetske politike Unije. Zakonodaja Unije je dobro zasnovana in le z njeno realizacijo bo mogoče učinkovito delovanje energetskih trgov, nadzorovano doseganje zanesljivosti oskrbe z energijo ter doseganje energetsko podnebnih ciljev. Z nadaljnjim koordiniranim razvojem energetske infrastrukture, pa tudi ob pomoči obstoječe zakonodaje za infrastrukturo, bo mogoče zaobiti prevladujoče nacionalne interese in učinkovito nadzorovati energetsko odvisnost posameznih regij Unije. Posebej pomembno je čim prej, še v letošnji prvi polovici leta določi vso potrebno energetsko infrastrukturo, ki je ključna za povezovanje znotraj Unije in izven nje. Nabor te mora dobiti poseben status tudi ob pogajanjih s tretjimi državami. Koordinirani razvojni načrti energetske infrastrukture v Uniji, poenoteno določanje investicijskih in obratovalnih stroškov ter njihova delitev so ključnega pomena, kakor tudi finančne in administrativne vzpodbude za njeno izgradnjo. Vse to je potrebno za pozitivne signale investitorjem.
5. Energetsko podnebna politika Unije potrebuje učinkovitejše mehanizme
Energetsko podnebna politika Unije in realizacija njenih prihodnjih ciljev je tesno povezana s položajem obnovljive energije na trgu energentov, njihovega ekonomskega obravnavanja in učinkovite rabe energije. Trenutno nizke cene, predvsem električne energije v Evropi, ne vzpodbujajo investicij v obnovo in novogradnje energetske infrastrukture, kar je povezano tudi z doseganjem klimatsko energetskih ciljev. Gre za ekonomska razmerja in različne metode finančnih mehanizmov za njihovo vzpodbujanje, katere je potrebno jasneje opredeliti za prihodnja obdobja. Ponudila se je ideja o vzpostavitvi sistema obdavčevanja emisij, kot temeljni ukrep klimatske politike. Nacionalni fondi temelječi na davkih od emisij bi bili osnova ukrepom učinkovite rabe energije, obnovljivim virom energije in uvajanju novih tehnoloških rešitev (v prometu, CCS, itd).
6. Vloga strokovnega povezovanja
Nuja po sodelovanju energetskih strok znotraj Unije in izven nje je vse večja. Gre za znanja, ki povezujejo energetske politike, razvijajo energetske tehnologije in jih pomagajo razširjati. Vse to je potrebno za poenotenje energetske politike Unije in gospodarske aktivnosti.
7. Doseganje »win – win« razmerij
Delovanje energetskega trga v Uniji, doseganje energetsko klimatskih ciljev in zanesljivosti oskrbe temelji na enotnosti Unije. Gre za udejanjanje skupne politike Unije, kar ne dovoljuje množice neusklajenih dogovorov znotraj Unije ter seveda ne izven nje, to je s tretjimi državami. Z njimi je potreben konstruktiven dialog. Prav ta mora omogočiti »win – win«. Reševanje svojih – nacionalnih problemov je koristno v sodelovanju s sosedi, a skupen pogled prek meja Unije zahteva enoten pristop. Energetski trg Unije dobiva močne globalne konkurente, povezovanje interesov znotraj Unije postaje usodno za njeno prihodnjo zanesljivost oskrbe.