Sklep EPC1

Sklepne ugotovitve konference
Razmislek o energetiki: Stanje in razvoj,
ki sta jo pripravila:
Slovenski nacionalni komite Svetovnega energetskega sveta (SNK WEC) in Elektroenergetska zbornica Slovenije
v Ljubljani, 26. septembra 2013
1) Energetska politika mora omogočiti, da energetski trgi zagotovijo nemoteno oskrbo z energijo
Cena nafte je bila pred desetletjem prevladujoč razlog za negotovost v svetovnem gospodarstvu in na energetskem trgu. Današnjo gospodarsko negotovost krojijo skrajšani poslovni in investicijski cikli ter povečana kompleksnost sprejemanja odločitev. Prav zaradi tega govorimo o obdobju velike negotovosti tudi za energetski sektor. Energetika in s tem energetski sistemi se morajo prilagajati velikim zahtevam po spremembah, kar vodi v povečanje negotovosti. Nahajamo se v obdobju, ko je potreba po investicijah velika tudi zaradi zagotavljanja nemotene oskrbe z energijo v prihodnje in trajnostnih ciljev, ki smo si si jih zastavili. Energetska politika bo torej morala vzpostaviti energetske trge, ki omogočajo vse našteto, v posebnih okoliščinah pa tudi solidarnost. Za udejanjanje tega so potrebni učinkovita regulacija in stabilni okvirji za sprejem odločitev o investicijah. V skladu s poslanstvom Svetovnega energetskega sveta sta od leta 1923 najpomembnejša faktorja zmanjšanje negotovosti oskrbe z učinkovitim delovanjem trgov in oskrba z energijo v korist vseh odjemalcev.
Nacionalna energetska politika mora biti ključen sestavni del vseh bistvenih in strateških nacionalnih politik, ob tem pa je potrebno upoštevati njeno združljivost s skupno energetsko politiko Evropske unije (v nadaljevanju: Unije) in nacionalnimi cilji znotraj ciljev Unije. Za nacionalno gospodarstvo je ključno tesno meddržavno sodelovanje o energetskih vprašanjih znotraj Unije, prav tako pa preudarno upravljanje nacionalnih energetskih sistemov. Tak primer je proizvodnja električne energije, ki je bila v preteklosti zasnovana na tretjinskem sistemu, sestavljenem iz hidroproizvodnje, termoproizvodnje in proizvodnje iz jedrske elektrarne. Ta še sedaj predstavlja enkratno priložnost za zagotavljanje nemotene oskrbe in vključevanje obnovljivih virov ob upoštevanju tehničnih, ekonomsko vzdržnih in trajnostnih kriterijev. Dejstvo je, da domači energetski viri pomembno prispevajo k zagotavljanju nemotene oskrbe. Pozitivne izkušnje z jedrsko energijo in podpora javnosti predstavljata osnovo za morebitno nadaljnjo uporabo tega energetskega vira. Napredno uporabo energije, energetskih tehnologij, kot tudi energetskih storitev, je potrebno vključiti v širšo strategijo Unije.
2) Potrebna je jasna vizija za oblikovanje energetskega trga prihodnosti
Okvirje energetskih trgov, ki bodo učinkoviti in zagotavljali nemoteno oskrbo, je mogoče razviti le s skupno vizijo. To je mogoče doseči s skladnejšimi in doslednejšimi meddržavnimi pravili o energetskih trgih ter napovedjo svetovne porabe energije in obnašanja trgov. Medtem ko v Uniji ciljni modeli za trge z zemeljskim plinom in električno energijo že obstajajo, pa je za njihovo uspešno delovanje potrebna večja uskladitev, vključno z obstoječimi tržnimi pravili, in sicer s poudarkom na dostopnosti do infrastrukture, jasnimi pravili trga, predvsem pa je potrebno zmanjševati razlike med nacionalnimi trgi. To je predpogoj, če želimo ustvariti enakovreden položaj za vse udeležence na trgu. Politiki in akterji na energetskem trgu morajo razumeti, da večja konkurenca vodi tudi k višji stopnji varnosti oskrbe. Zato potrebujemo celovito vizijo za energetske trge prihodnosti. Takšna vizija mora vsebovati jasno opredelitev vlog vseh deležnikov, uvesti solidarnostni mehanizem za nujne primere in mehanizme za spremljanje delovanja trgov, s pomočjo katerih bo mogoče ugotoviti tudi stopnjo implementacije že obstoječih zakonodajnih zahtev. Z vidika Unije je nujno potrebno obvladovati vse relevantne vplive in učinke svetovnih trgov nafte, zemeljskega plina in premoga, pa tudi jedrskega goriva.
Nacionalna trga električne energije in zemeljskega plina sta z obstoječo elektroenergetsko in plinsko infrastrukturo že desetletja vpeta v regionalni trg. Zaradi vzpostavljanja učinkovitega nacionalnega trga, njegove aktivne in enakopravne vloge v regionalnem trgu ter potrebne širitve infrastrukture pa so potrebne dodatne pobude in aktivnosti udeležencev trga, vlade in neodvisnega regulatorja. Če se želimo izogniti izkrivljanju razmer na nacionalnem trgu, predvsem zaradi oblikovanja cen, povečevanja nepredvidljivosti trga, neupravičenih bremen nacionalnega gospodarstva ter s tem obremenjevanja davkoplačevalcev, bo potrebno za energijo iz obnovljivih virov, predvsem elektriko, čim prej spremeniti obstoječa pravila in jih nadomestiti s tržnimi.
3) Povezovanje energetskega trga mora postati realnost
Energija, ne glede na to ali gre za zemeljski plin ali elektriko, potuje po omrežju, ki ga upravljajo sistemski operaterji. Ti so v Evropi združeni v dveh krovnih organizacijah, Evropskem združenju sistemskih operaterjev elektroenergetskega omrežja (ENTSO-E) in Evropskem združenju operaterjev prenosnih sistemov za plin (ENTSO-G). Kako zadostiti povpraševanju po energiji v prihodnosti? Prav zaradi povezanosti sistemov to ni zgolj lokalno ali nacionalno vprašanje. Odločitve, sprejete v enem delu povezanega sistema, preko omrežij bistveno vplivajo na nacionalne sisteme. Zato se je potrebno odločneje zavzemati za povezovanje regionalnih trgov in izpostavljati naraščajočo kompleksnost ter soodvisnost vseh držav članic Unije. Vlade morajo kot nosilke nacionalnih energetskih politik postati bolj regionalno usmerjene in aktivne. Projekti skupnega interesa so priložnost za sodelovanje nacionalnih energetskih politik, ob tem pa morajo svojo vlogo odigrati nacionalni regulatorji in Agencija za koordinacijo energetskih regulatorjev – ACER. Takšne usklajene sistemske obravnave morajo vsebovati tudi skupna pravila za ugotavljanje strateške ustreznosti in rentabilnosti energetskih infrastrukturnih projektov v prihodnosti, kar bo zagotovilo nemoteno oskrbo z energijo v Evropi. Izvajanje Infrastrukturnega paketa mora potekati v soglasju z vsemi deležniki.
Na relativno majhne nacionalne energetske trge in njihovo infrastrukturo odločilno vplivajo nepredvidene ter nenapovedane spremembe na sosednjih trgih in njihovih sistemih. Posledice takšnih sprememb običajno prinašajo tudi negativne ekonomske posledice v manjših sistemih in gospodarstvih, te pa se prenesejo na pleča odjemalcev, t.j. davkoplačevalcev. Nacionalni strateški energetski koncepti morajo biti konsolidirani na regionalni ravni, saj se tako zmanjša tveganje za ogroženost sosednjih nacionalnih energetskih scenarijev in strategij. Energetska infrastruktura je ključna za izpolnjevanje energetske politike na nacionalnem, regionalnem nivoju ter ravni Unije. Projekti za prenos energije morajo biti načrtovani na dolgi rok in se tako izogniti obremenitvi nacionalnega gospodarstva. Regulativne zahteve Infrastrukturnega paketa se morajo uveljavljati v polnem obsegu.
4) Energetska infrastruktura zahteva finančna vlaganja kot tudi človeški kapital
Države se ne bodo mogle omejiti zgolj na fizične investicije v energetiko, saj bodo morale zagotoviti tudi zadostno število »pametnih glav«, ki bodo oblikovale, gradile in upravljale energetsko infrastrukturo prihodnosti, razvijale nove tehnologije in vodile revolucionarne raziskave na področju energetike. V časih demografskih težav in bojev za bodoče diplomante v ključnih znanostih je potrebno za začetek »svetovne energetske revolucije« izobraziti in izšolati prihajajoče generacije energetskih navdušencev. Ti navdušenci morajo biti željni raziskovanj na področju energetike in iskanja rešitev za energetske težave prihodnosti, npr. tehnologije za shranjevanje energije in učinkovito rabo energije. Nove in učinkovitejše tehnologije za shranjevanje energije bi lahko odpravile težave pri proizvodnji električne energije iz obnovljivih energetskih virov, skupni raziskovalni napori akademskega sveta in industrije pa lahko predstavljajo pomembno orodje za oblikovanje želje po raziskovanju na področju energetike.
Nacionalno strategijo izobraževanja za področje energetike, razvoj energetskih tehnologij in njihovo implementacijo je potrebno redno usklajevati in dopolnjevati v skladu z načrti Unije. Vlada mora na podlagi nacionalnih posebnosti in zahtev začeti izvajati vse potrebne ukrepe za podporo industriji, in sicer z organiziranjem in upravljanjem raziskovanja ter izobraževanja, promocijo javno-zasebnih partnerstev pri energetskih projektih in zelenimi naročili.
5) Učinkovito zmanjšanje emisij CO2 in toplogrednih plinov ter posledično ublažitev posledic podnebnih sprememb je mogoče doseči zgolj z zavezujočimi sporazumi na državni in meddržavni ravni
Scenariji svetovne energetike do leta 2050, ki jih je pripravil Svetovni energetski svet, kažejo na to, da je podnebne spremembe mogoče ublažiti le, če bodo države upoštevale sklepe razvojne agende iz Dohe in sklenile zavezujoči sporazum o omejitvi emisij. Izsledki Svetovnega energetskega sveta pri vrednotenju obstoječih ciljev do leta 2020, predvsem glede zmanjšanja emisij CO2 in toplogrednih plinov, količine sredstev in energetske učinkovitosti, so jasno pokazali, da je sistem s tremi cilji prezapleten.
Okoljsko trajnost je mogoče doseči le z občutnim zmanjšanjem emisij CO2 in toplogrednih plinov do leta 2050 in v povezavi z:
  • učinkovitimi trgi trgovanja z izpusti CO2 in toplogrednimi plini,
  • učinkovitimi trgi za obnovljive energetske vire (manj subvencij in doseganje paritete omrežja,kar pomeni polno konkurenčnost za vse energetske vire, ki se uporabljajo za pridobivanjeelektrične energije),
  • večjo energetsko učinkovitostjo, saj energetska učinkovitost ni zgolj tehnično vprašanje; zavarčevanje z energijo se morajo spremeniti tudi navade potrošnikov.
Največji izziv se skriva v zagotavljanju okoljske trajnosti ob hkratni nemoteni oskrbi z energijo in dostopnosti cenovno sprejemljive ter trajnostne energije vsem (pravice do energije). Varna, zanesljiva, cenovno sprejemljiva, čista in pravična oskrba z energijo je ključna za svetovno gospodarsko rast, človeški razvoj in trenutne velike izzive. Svetovni energetski svet kot nepristranska in zelo dobro razširjena mreža z več kot 3.000 organizacijami članicami v skoraj 95 državah sveta lahko ravno na tej točki odigra vidno vlogo. Preko različnih aktivnosti in z objavljanjem relevantnih informacij lahko nagovarja vse tri dimenzije »energetske trileme«. Takšne aktivnosti so nato oblikovalcem politike in vodilnim akterjem na področju energetike lahko v veliko pomoč pri sprejemanju utemeljenih ter zavestnih odločitev, ki bodo oblikovale področje energetike vse do leta 2050.
Nacionalna energetska in okoljska politika bo mogoče udejanjiti, njihove napore pri doseganju zadanih ciljev pa nadzorovati s pomočjo jasnih, preprostih in usklajenih ciljev. Zato je izredno pomembno na nacionalni ravni določiti metodologijo za upravljanje nacionalne politike, ki se bo zavzemala za doseganje ciljev, zastavljenih na osnovi makroekonomskih modelov. Znotraj te bo potrebno upoštevati tudi varnost oskrbe in načela energetskega trga. Ravnanje z energijo in njeno vzpodbujanje sta ključnega pomena. Za doseganje tega bo pri ugotavljanju vpliva energetske infrastrukture na okolje potreben bolj konstruktiven in manj birokratsko-administrativni pristop. Realizacija posameznega energetskega infrastrukturnega projekta, tudi največjega pomena, je mogoča le ob doslednem upoštevanju okoljevarstvenih zahtev.